V času, ko Cedevita Olimpija z Zmajevim natečajem sprašuje študente, kako se vključiti v lokalno skupnost in privabiti gledalce na tribune, se je odvila tekma med KK Plama-pur in KK Janče, ki jo je v 2. slovenski ligi obiskalo kar 1.200 navijačev – za primerjavo je po oceni delegatov celoten 18. krog 1. lige obiskalo 1250 gledalcev. Ker je bilo to za nekatere izmed nas, ki ne spremljamo podrobno 2. lige veliko presenečenje, smo pogledali malo bližje, kaj se dogaja v klubu KK Plama-pur, ki že več let beleži višjo obiskanost tekem od večine prvoligašev. Intervju sem opravil s Tomažem Slavcem, ki je predsednik kluba KK Plama-pur.
Prosim, če malo predstavite sebe in tudi klub KK Plama-pur. Sam sem klub KK Plama-pur poznal predvsem zaradi 3×3 košarke in Anžeta Srebovta, ki je vaš dolgoletni član, v zadnjem času pa smo postali pozorni na vas, predvsem zaradi velikega obiska tekem in vključenosti v lokalno skupnost. Kako vam to uspeva?
Tomaž Slavec, 8 let predsednik košarkarskega kluba iz Ilirske Bistrice, občine z okoli 13.000 prebivalci, v katerem igra košarko približno 280 otrok. Že vrsto let se ponašamo z eno najvišjih oz. najvišjo obiskanostjo domačih tekem v slovenski košarki ter z bogato tradicijo. Košarka se je v mestu začela igrati leta 1937, naš predhodnik KK Lesonit pa je nekoč igral 1. zvezno ligo Jugoslavije. Naše tekme so velikokrat osrednji dogodek v mestu in občini. Trudimo se biti vpeti v okolje. Na tekmah so redno navzoče različne plesne in glasbene skupine, izvajamo dobrodelne akcije, navijaška skupina Dwji Japodi pa poskrbi za odlično atmosfero. Zelo smo aktivni na družbenih omrežjih kluba. Klub pomaga tudi pri razvoju drugih panog, tako je pred leti kolesarska sekcija kluba organizirala dvodnevni kolesarski dirko, ki je sedaj že tradicionalna.
Enoznačnega recepta za polno dvorano ni, verjamem da kombinacija vsega naštetega, na temelju dolgoletnega volonterskega dela, rezultira z velikim obiskom. Okolje klub dojema za svojega in se z njim poistoveti.
Mi lahko prosim poveste več o kontinuiteti in jasni strategiji kluba? Kako izgleda razvoj mladih v KK Plama-pur in kako izgleda sestavljanje ekipe in trenerskega kadra?
Osnovna strategija je čim večja vključitev igralcev iz domače košarkarske šole v člansko moštvo, kar zagotavlja dolgoročno stabilnost kluba v neodvisnosti od proračuna. Imamo nepisano pravilo, da so lahko v članskem moštvu največ štirje igralci izven lokalnega okolja. Z igralci iz okolja se je lažje poistovetiti. To se je izkazalo pred nekaj sezonami, ko smo prostovoljno izstopili iz 2. v 3. ligo zaradi želje po vključitvi večjega števila mlajših igralcev in zaradi želje po njihovi pomembnejši vlogi v članskem moštvu. Sestop se na obisku domačih tekem ni odrazil negativno ampak se je ob tekmah za napredovanje nazaj v 2. ligo celo povečal. Večina trenerjev v klubu je bivših igralcev kluba. Glavni trener je legenda Olimpije Sašo Ožbolt, ki vodi tudi ekipo U-20, njegov pomočnik pri članih Uroš Jenko pa U-18 ter U-16 selekcijo. Treninge omenjenih selekcij vodita skupaj. Takšen pristop se je izkazal kot uspešen in omogoča lažji prestop iz mlajših selekcij v člansko košarko.
Kako imate razporejene naloge v klubu glede klubskega osebja?
Vodstvo kluba temelji na volonterski bazi. Po 8 letih skupnega delovanja smo uigrana celota, vsak član upravnega odbora točno ve kakšne so njegove naloge. Smo multipraktiki. Sekretar kluba se na tekmah prelevi v odličnega napovedovalca, tehnični vodja ekipe je istočasno maser in voznik, član upravnega odbora je odgovoren za statistiko, sam kot predsednik poleg osnovnih nalog (zastopanje kluba, iskanje sponzorjev, skrb za finance) opravljam še vlogo športnega direktorja, skrbim za vsebine družbenih omreži ter spremljevalni program tekem. Po potrebi se prelevimo v čistilce, redarje, na gostovanju pa smo vsi navijači. Kot predsednik imam srečo da delujem v kolektivu zelo sposobnih posameznikov, ki s srcem in dušo predano delajo za skupnost in klub.
Kako ste razvili odnos z navijaško skupino Dwji Japodi in kako lahko ohranjate tako dober odnos z njimi?
V upravnem odboru delimo prepričanje, da je navijaška skupina duša kluba, pomemben gradnik identitete kluba in mesta. Temu primerno z njo ravnamo. Na tekmah ustvari izjemno atmosfero in kuliso. V upravnem odboru kluba je nekdanji vodja navijaške skupine, tudi sam pa sem že od nekdaj aktiven v navijaških vodah. Sam sem eden izmed njih, Japodov. Posledično razumem kako skupina diha, kaj potrebuje, lažje ohranjam in nadgrajujem odnos na relaciji klub – Japodi. Verjamem da se slednji zaradi tega čutijo bolj povezane s klubom. Občutek imajo, da so s klubom eno.
Kako se financirajo koreografije Dwjih Japodov?
Iz prostovoljnih prispevkov članov in privržencev skupine ter kluba, donacij v obliki materialov s strani lokalnih podjetnikov. Klub pa tudi pomaga s prodajo artiklov Japodov na tekmah.
Kako uporabljate navijaško skupnost pri promociji klubskih aktivnosti?
Navijaška skupnost samoiniciativno na svojih družbenih omrežjih izvaja promocijo tekem. S transparenti spodbuja k udeležbi. Na tekmah v različne koreografije, v sodelovanju s klubom, vključuje tudi ostalo občinstvo. Tako so na nedavni tekmi pričarali izjemno kuliso, ko je občinstvo na predstavitvi domače zasedbe, v zatemnjeni dvorani istočasno prižgalo 400 kresničk. Z navijaško skupino imamo tudi skupne humanitarne akcije, tako smo ob nedavnih poplavah v Sloveniji v enodnevni akciji zbrali za 3 polne kombije vode, katero smo dostavili na prizadeta območja. Odziv na akcijo je bil izjemen, tako da v Ilirski Bistrici ob koncu tistega dne ni bilo mogoče v trgovinah kupiti plastenke z vodo.
Ali je dober obisk na tribunah nagrajen s strani KZS-ja?
Nagrajen? Posledica polnih tribun in včasih vroče atmosfere, sta s strani KZS zgolj in samo kaznovana. Na tekmah je razvidno, da sodniki in delegati KZS na žalost niso vajeni polnih dvoran. Emocije in strast bi morala spodbujati, seveda do meje športnega. Žal ni, je zatrta. Velikokrat delegat KZS v zabeležki tekme pohvali vzdušje in udeležbo, to pa je tudi vse.
Kaj lahko oziroma bi moral narediti KZS za večjo promocije in gledanost 1. 2. in 3. lige? Kako trenutno promovirajo lige in kako pomagajo klubom?
Menim, da KZS opravlja odlično delo pri promociji reprezentančnih akcij, na klubskem področju se izboljšuje, vendar je še veliko prostora za napredek. Nivo gledanosti tekem državnega prvenstva v 2. in 3. ligi je z redkimi izjemami, zelo slab. Nič drugače ni v 1. ligi, na to kažejo tudi številke gledalcev na tribunah. Temu gotovo botruje dejstvo, da večina klubov nima spremljevalnega programa tekem, oglaševanje prvenstvenih tekem po družbenih omrežjih je na nizkem nivoju, medijsko ga ni, navijaške skupine ne obstajajo.
KZS bi morala klube spodbuditi k aktivnostim in deliti dobre prakse na spletni strani in družbenih omrežjih. Najmanj kar bi KZS morala narediti je, da na svoji spletni strani nameni kotiček/zavihke obiskanosti tekem. Na teh bi po vsakem vikendu objavila obiskanost vseh članskih tekem (združeno za vsa tekmovanja) v aktualnem tednu, ter povprečje sezone. Istočasno bi morala tudi deliti dobre prakse, ki jih klubi izvajajo, podkrepljene z videi in slikami. S tem bi se spodbudila tekmovalnost med klubi in posledično napredek. Menim, da je navedeno minimalno kar bi KZS lahko naredila, ostalo mora biti in je seveda v domeni klubov. To smo KZS že predlagali.
Podobne obiskanosti in dogajanja kot jo imamo v Ilirski Bistrici bi si želel tudi na gostovanjih, morebiti tudi spoznavanja novih praks, katere bi vključevali v program našega kluba. O drugih učinkih višje obiskanosti, popularizacije košarke, večje privlačnosti za vlagatelje/sponzorje itd., da ne izgubljam besed.
Se klubi v Sloveniji povezujejo in delijo dobre prakse? Če jih ne, kako predlagate, da bi to začeli delati?
Ne. Vsaj ne na sistemski ravni. Združenja lig sicer obstajajo ampak več ali manj so namenjena stališčem napram KZS in sodniški organizaciji, ne pa kot platforma za izmenjavo dobrih praks. Stična točka je in bi morala biti KZS s prej opisanim pristopom. Ostalo je odvisno od klubov in aktivnostih osebja v slednjih.
Kaj bi svetovali manjšim klubom, ki želijo začeti hoditi po poti, po kateri hodite vi?
Košarkarski klub je lahko več kot samo to. Košarkarske tekme so lahko stičišče skupnosti v smislu dogodka, kjer se predstavijo ostale športne in kulturne skupine in klubi, ter mesto kjer se izvedejo dobrodelne akcije. Okolica te aktivnosti za povezovanje slej kot prej prepozna in vrača klubu z obiskom tekem ter se z njim poistoveti. Dandanes so zelo pomembna družbena omrežja, ki morajo služiti kot spodbujevalnik udeležbe in ne le kot informator rezultatov. Na koncu pa je veliko odvisno od vodstvene ekipe kluba in aktivnosti slednje. Eden sam ne more delati čudežev.
Kaj bi bi bila vaša prioriteta v največjemu klubu v Sloveniji, Cedeviti Olimpiji, če bi imeli možnost odločanja?
V enem stavku; popolni reset, ponovna izgradnja identitete kluba in povrnitev zaupanja vanj. Izvedel bi spremembo vizije kluba na temelju realnih zmožnosti, jo jasno javno komuniciral in predvsem izvajal. Navijači niso razvajeni podporniki zmagovalcev in to tudi ni razlog zaradi katerega hodijo na tekme, kot je v nedavnem intervjuju navedel g. Bečirović. Menim da na tekme ne hodijo ker so naveličani dolgoletnih neuresničenih visokoletečih obljub o igranju v Evroligi, za katero ni finačne moči, ter zgodbah o razvoju slovenskih mladih igralcev, ki nato igrajo bore malo. S klubom se ob vseh spremembah usmeritev tudi občinstvo težje poistoveti.
Če bi bil odločevalec, bi Olimpijina zgodba bila »slovenska Mega«; razvojni center za mlade igralce, vrh piramide slovenske košarke (kot v času Sagadina), s perspektivnim članskim trenerjem na čelu. Člansko moštvo bi moralo temeljiti pretežno iz mladih igralcev, po možnosti iz lastne akademije. S svežim trenerskim imenom katerih v državi imamo in ne, z vsem spoštovanjem, z dežurnimi gasilci. Za takšen projekt imam v mislih Sašo Ožbolta, ki je nekoč krvavel v dresu Olimpije, danes pa je javnosti skrita trenerska dragocenost v drugem klubu. Res smo hvaležni da ga imamo.
Osrednje tekmovanje bi bila ABA liga, katera ima več zvenečih klubov kot drugorazredna EU tekmovanja. Zaradi odgovornosti do slovenske klubske košarke in dviga popularizacije slednje bi Olimpija morala igrati tudi celotno državno prvenstvo. Vrnil bi se h koreninam kar se dvorane tiče; raje poln Tivoli, kot z enakim številom obiskovalcev prazne Stožice.
Zavedam se da Ilirska Bistrica ni Olimpija in Olimpija ni Ilirska Bistrica, ter da nekatere vzporednice lahko potegneš vendar ne vseh. V vsakem primeru Olimpiji trenutno primanjkuje identiteta, pristnost, košarkarska romantika, če želite. Temeljev kluba. Navedeni pristop bi bil finančno manj zahteven od obstoječega, ob pravilnem naslavljanju javnosti pa bi gotovo imel bistveno boljši osnovni kazalnik uspešnosti kluba od trenutnega – obiskanost domačih tekem. Verjamem, da bi na temelju realizacije napisanega lažje uresničil enega od ključnih ciljev za katerega bi delal od prvega dne – povratek Green Dragonsov na košarkarske tekme Olimpije.
Ali za sestavo takšne zgodbe potrebujete visok proračun? Kolikšen del prispevajo sponzorji, koliko obisk na tribunah in koliko občina in koliko KZS? O kakšnih številkah govorimo, če nam lahko zaupate.
Med 120.000 in 130.000 eur na sezono za delovanje celotnega kluba, torej od mladinskih do članskih pogonov. Sponzorji prispevajo slabo polovico, ostalo članarine, sredstva občina ter vstopnina. KZS ne prispeva nič, ampak izstavi račune v približni vrednosti 35.000 eur na sezono. Ko smo že pri financah; ponosni smo na to, da v 8. letih nismo niti dneva zamujali s plačili našim trenerjem in igralcem.
Zahvala in sklepna misel
Za konec intervjuja, sem imel pripravljeno kratko zahvalo Tomažu Slavcu za odlično predstavitev kluba KK Plama-pur in vseh dejavnosti, ki jih izvajajo, vendar sem se po ogledu njihove tekme 16.3.2024 proti KK Ipros Vrhnika odločil, da povzamem še svoje občutke ob ogledu tekme.
Glede na vse, kar sem prebral in slike, ki sem jih videl s tekem KK Plame pur, sem imel pred ogledom tekme visoka pričakovanja. Ne le, da so izpolnili vsa moja pričakovanja, močno so jih presegli.
Že prvi stik s Tomažem, je bil neizmerno pozitiven. Pozdrav, stisk roke, nasmeh, pristno veselje ob mojem obisku… Takoj sem dobil DARILO kluba v obliki pijače in šala Dwjih Japodov, ki ga bom tudi redno nosil. Seveda me je Tomaž predstavil praktično vsem, ki v klubu opravljajo take in drugačne naloge, da se lahko piše tako lepa zgodba.
Fasciniran sem bil, ko sem opazoval, koliko nasmejanih obrazov različnih generacij pride na tribune, vodstvena ekipa KK Plame pur, pa pozdravi skoraj vsakega izmed njih in se z njimi tudi rokuje.
Na tribunah, so bile vrečke z razrezanim papirjem, ki je bil glavni del koreografije, ki se je izvedla malo pred zaključkom prvega polčasa. Da sem prišel do mesta, kjer bom spremljal tekmo sem se komaj prebil mimo dolge vrste otrok, ki so čakali na poslikave obraza. Dvorano so krasili plakati, ki so jih naredili zvesti navijači,… Z eno besedo NORO!
Celo tekmo sem spremljal čisto blizu navijaške skupine Dwji Japodi, ki so športno navijali celo tekmo in s pesmimi, bobnanjem in ploskanjem spodbujali svoje košarkarje – seveda se tako navijanje širi kot virus, zato sem tudi sam počasi začel ploskati in celo peti (kar sem seveda uspel ujeti in se naučiti).
Zmaga 101:71, drugo mesto v 2. ligi! Odlično! Dobil pa sem občutek, da bi bilo vzdušje na tribunah enako, čeprav bi bil rezultat drugačen.
Na koncu sem se še sprehodil po parketu in opazoval dogajanje po tekmi. Presenečen sem bil, da gledalci ne zapustijo dvorane takoj, vendar dlje časa vztrajajo na tribunah in tako pospremijo domače košarkarje s parketa. Otroci pridejo na igrišče in mečejo na koš, Dwji Japodi in osebje kluba, pa ureja in čisti dvorano oziroma jo vrača v prvotno stanje pred tekmo.
Še ena ogromna stvar, ki mi bo ostala v spominu pa je ta, da me je Tomaž pospremil do trenerja in legende Olimpije Saše Ožbolta, s katerim sem se slikal in izmenjal nekaj besed. Nato sem opravil še krajši pogovor s Tadejem Primcem (tehnični vodja kluba), ki mi je še dodatno pojasnil, kako lahko ekipa, ki dela na volonterski bazi ustvarja tako lepo pravljico. Med pogovorom sva prišla do spoznanja, da oba pogrešava večjo podporo s strani KZS, ne le reprezentanci, temveč predvsem domačim ligam.
Pred odhodom z dvorane, me je ustavil še sekretar kluba Andrej Batista, kateremu sem obljubil, da pridem še kdaj. To obljubo bom vsekakor držal, saj je KK Plama-pur odličen klub, kamor bi pripeljal nekoga, ki bi mu želel predstaviti košarko in košarkarsko vzdušje.
Da ne bom predolg, bom v poduk drugim klubom v Sloveniji, svojo misel sklenil s citatom Helen Keller, ko so jo vprašali: “Kaj je po vašem mnenju še huje, kot roditi se slep?”. Njen odgovor je bil: “Videti, a ne imeti vizije.”
BISTRC JE ZAKON!
