Ljubitelji košarke si želimo, da bi se v naši prestolnici igrala vrhunska košarka. Združitev Cedevite in Olimpije je bila nedvomno prava poteza. Vprašanje, kaj bi bilo z Olimpijo, če do tega ne bi prišlo. Gotovo se strinjamo s tem, da ne bi bila tako konkurenčna in težko bi sploh razmišljali denimo o uvrstitvi v top 4 v ABA Ligi. Je pa ljubljanska košarka mnogo več kot samo (Cedevita) Olimpija, čeprav se slednji z razlogom namenja daleč največ pozornosti. A tudi manjši klubi bi lahko v medijih dobili kaj več pozornosti. Zato se bom v tem zapisu torej dotaknil preostalih ljubljanskih klubov.
Prvo kot prvo, se mi poraja hipotetično vprašanje: »Se ljubljanska košarka v zadnjih letih dviga?«. Kot povsod, so tudi tu verjetno mnenja deljena. Sam vidim kar nekaj pozitivnosti oz. »zgodbe«, ki so oz. bi bile lahko uspešne. Dejstvo, da slovenska prestolnica potrebuje nekaj močnih malih klubov, da je potem lahko močna tudi Cedevita Olimpija. Vsaj tako je bilo v preteklosti. Denimo, ko je Slovan »padal«, je »padala« tudi Olimpija.
Zato pozdravljam, da sta se odločili sodelovati Cedevita Olimpija in Ilirija, saj sta s tem pridobila oba kluba. Ilirija je oz. bo stabilen prvoligaš, Olimpija pa lahko svojim mladim talentom, ki še niso ravno pripravljeni na nivo ABA Lige ali Eurocupa, z Ilirijo zagotovi dobro »odskočno« desko. Dobro vemo, da sta tu denimo prve košarkarske korake naredila brata Dragić. Večina mladih igralcev je v Iliriji v letošnji sezoni naredila lep napredek. Pri tem bi izpostavil predvsem visoka igralca Cianija in Habota, kar še posebej veseli, saj v Sloveniji le-teh primanjkuje. Tudi Duščakov doprinos igri Ilirije je bil viden. Potem ko je odšel nazaj v Olimpijo, je Ilirija »padla« in tudi ob prihodu izkušenih Milašinovića in Pelka (še) ni na ravni, kot je bila s Habotom in Duščakom.
Velja pohvaliti še nekatere druge ljubljanske klube, in sicer Slovan, Ježico in Janče. Vsem je skupno to, da imajo mlado ekipo, kjer predvsem kadeti kažejo potencial. Slovan je še v pretekli sezoni igral v 3. ligi, zdaj pa je na vrhu druge lige. Eden izmed nosilcev je Matic Lamut (letnik 2003), ki je bil še lani za večino nas povsem nepoznan igralec in lahko rečem, da gre za odkritje sezone. Vsekakor gre za zanimivega igralca, ki lahko postane res dobro krilo. Tudi v obrambi se dobro znajde (npr. povprečje 1,8 ukradene žoge in 1,1 blokade na tekmo v 2. skl). Večkrat sta nase opozorila tudi še mlajša Jan Dolničar (2004) in Peter Bandelj (2005). Sploh Bandlja imam že dlje časa »na očeh«. Tudi zadaj (za prihodnje) sezone imajo obetavno generacijo letnika 2006, ki je v lanski sezoni postala pionirski državni prvak. V glavnem, Slovan je na dobri poti, da se vrne v prvo slovensko ligo, a tu se poraja vprašanje, če je Ljubljana že (finančno) pripravljena imeti tri prvoligaše. Že Ilirija, kot pravi njen predsednik, je na robu med normalnim in nenormalnim delovanjem.
V letošnji sezoni so napredek naredili tudi košarkarji Ježice, ki dominirajo v tretji ligi, kjer še ne pozna poraza. V Ježici se je denimo košarkarsko razvil Uroš Slokar. Gre za nekakšno podružnico Heliosa, saj tu igrajo trije posojeni košarkarji Heliosa in tudi večina ostalih igralcev je bivših Heliosovcev oz. »otrok« Heliosa. Posojeni košarkarji Jan Zemljič, Alen Zulić in Miha Mivšek (vsi letnik 2004) so v letošnji sezoni naredili res velik napredek. Tu se spet poraja vprašanje, koga od njih v naslednji sezoni priključiti Heliosu. Verjetno bo to odvisno od tega, ali bo Ježica napredovala v drugo ligo. Druga liga se mi zdi, da bi bila idealna za njihov dodatni napredek, kajti denimo v prvi ligi bi se kaj lahko ponovila zgodba Tima Šujice (ki je šel po podobni poti) in Lenarta Sirca, ki večinoma grejeta klop. Čeprav je Mivšek glede na številke najmanj uspešen od te trojice, pa bi veljalo posebno pozornost posvetiti njegovemu razvoju. Je eden redkih mladih visokih igralcev, ki ima fizično moč, da se lahko že kosa tudi s člani na dokaj visokem nivoju. Denimo na drugi četrtfinalni tekmi pokala Spar prav proti Heliosu se je izkazal z 15 točkami in 5 skoki. Tu bi še dodal povprečje točk na teh dveh tekmah proti Heliosu Alena Zulića (20 točk). Kot je Ilievski tudi na podlagi lastnih izkušenj pred kratkim na podcastu Blokada v rubriki Polčas poudaril, organizatorja igre, kar naj bi bil primarni položaj Alena in Jana, trenerji pri svoji igri (in njeni kreaciji) ne smejo preveč omejevati. Zato bosta morala imeti tudi v tem pogledu srečo.
Tudi pri Jančah, kjer je košarkarsko zrastel pred kratkim upokojeni Gašper Vidmar, imajo zelo talentirane kadete (Arne Osojnik, Nal Belko, Luka Lampret, Nejc Dizdarevič itd.), saj so bili le-ti bili v lanski sezoni kadetski državni prvaki. Strelsko prednjačita Arne Osojnik in Nal Belko. Prvi se je preizkusil tudi v mladinski ABA Ligi, kjer je kot posojen igralec igral za Krko. Menim, da tam ni pokazal tistih iger, katerih je sposoben in katere večinoma kaže v sezoni. V glavnem zanimivo bi oz. bo videti, kaj lahko mladci Janč pokažejo na višjem nivoju, morda že naslednjo sezono, če napredujejo v 2. člansko ligo ali kdo prestopi v klub na višjem nivoju.
No, da se še malo »dotaknem« ljubljanskih klubov, ki v letošnji sezoni niso tako uspešni. Ljubljana je na zadnjem mestu druge lige, Cedevita Olimpija mladi je bolj na sredini tretje lige, Šentvid igra v četrti ligi itd. Žal mi je predvsem propada Parkljev, ki so bili prav tako usmerjeni k mladim. Dali so denimo brata Murić. Pri Ljubljani daleč največji potencial kaže David Križanič, medtem ko pri Cedeviti Olimpiji mladi velja izpostaviti Žiga Daneuja ter Lona Ličana. Slednji je letnik 2005 in tekom sezone igra vse bolje in bolje.
Vsekakor ljubljanska košarka potrebuje male klube z vizijo (tu mislim predvsem razvoja mladih). S tem bo lahko v končni fazi tudi na dolgi rok uspešnejša Cedevita Olimpija. Sam osebno sem si vedno želel čim bolj slovensko Olimpijo in če bodo mali klubi dajali kvalitetne domače igralce, bo lahko tudi v Olimpiji kakšen tujec manj. Pomembno je, da Ljubljana postane čim bolj košarkarsko mesto.
Donacije krijejo stroške domene, gostovanja, nadgradnjo opreme tudi nagradne igre, itd.
