Pred dobrim tednom se je z zaključnim turnirjem v Domžalah zaključila tudi sezona državnega prvenstva 2021/22 za igralce letnika 2004 in mlajše. Več ali manj se je razvila po pričakovanjih, saj so državni prvaki postali košarkarji Helios Sunsov, ki so bili najboljši že po rednem delu tekmovanja in to kljub temu, da so glavni igralci Jan Zemljič, Alen Zulić in Miha Mivšek v rednem delu igrali le na petih od dvajsetih tekem, veliko tekem pa je izpustil prav tako pomemben član Jan Brkić Štebe. Ob tem velja poudariti, da v to generacijo spadata »otroka Heliosa« Urban Klavžar in Jan Vide, zdaj člana oziroma bolje rečeno mladinca Reala. Naj omenim še Naceta Pajniča, ki so se ga v preteklosti prav tako precej ogledovali ogledniki iz tujine, a so ga številne poškodbe povsem »zdelale« ter zaustavile njegov razvoj in veliko vprašanje, kaj bo z njegovo kariero. Torej v Domžalah z mladimi res delajo dobro in so lahko vzor drugim slovenskim klubom.
No, da se vrnem na temo zaključnega turnirja. Pot Heliosa do naslova nikakor ni bila lahka, saj je že v četrtfinalu naletel na trdoživega nasprotnika v Ajdovščini. Do zmage je prišel v samem zaključku tekme. Morda je bil razlog za nekoliko slabšo predstavo tudi določen pritisk, da na domačem parketu potrdi vlogo prvega favorita. Dejstvo pa je tudi, da ima Ajdovščina močno generacijo, ki je lanski sezoni bila še uspešnejša (uvrstitev med najboljše štiri) ter ima v svojih vrstah Domna Petroviča, ki ga nikakor ni lahko ustaviti. Rekel bi, da je Ajdovščini za presenečenje manjkal predvsem boljši učinek Jerneja Bolčine.
V drugi četrtfinalni tekmi je kasnejši finalist Zlatorog zanesljivo prišel do zmage nad Podčetrtkom. Pri slednjem se je izkazal Gašper Škorjanc z 32 točkami in 14 skoki. A Podčetrtku v osnovi za kaj več manjka predvsem višine. Tako Blaža Tratarja pod košem niso uspeli ustaviti. Za njihov razvoj tudi ni v redu, če so v članski konkurenci v prvi ligi izven rotacije. Res pa je tudi, da nanjo z izjemo prej omenjenega mlajšega Škorjanca še niso pripravljeni in jim manjka »vmesna postaja« v drugi ali celo tretji ligi. Morda bi odgovorni ljudje v Podčetrtku lahko razmislili o sodelovanju s kakim klubom iz nižje lige, kamor bi posojali igralce, ki še niso »zreli« za prvo ligo.
V tretjem četrtfinalu so košarkarji Branika izpustili izjemno priložnost za skalp Cedevite Olimpije. Še malo pred koncem so vodili in lahko bi celo rekel, da so premagali sami sebe. V tej sezoni in na tej tekmi sta največ pokazala Timon Petrovič in Jan Zapečnik. Moram reči, da so me presenetili že z uvrstitvijo v top 6, in definitivno si fantje zaslužijo imeti v prihodnji sezoni precej pomembnejšo vlogo tudi med člani, sploh ker se Branik seli v tretjo ligo. Mogoče pa bodo ti mladci poskrbeli, da »prebudijo« košarko v Mariboru. Da tako veliko mesto v prihodnji sezoni ne bo imel niti drugoligaša, je res katastrofa.
V zadnjem četrtfinalu je Krki proti Triglavu uspela revanša za četrtfinalni poraz mladincev. Najbolj zaslužen za zmago v izjemno napeti tekmi (rezultat 78:77) je bil Luka Anzulović, sin nekdanjega košarkarja in zdaj trenerja Vladimirja Anzulovića. Na koncu je bil tudi uvrščen v prvo peterko zaključnega turnirja. Gledano celotno sezono, je bil najboljši strelec Matej Antolovič, sicer posojen igralec iz Krškega. Pri Triglavu je bil razpoložen Jakob Škofic z 31 točkami in 16 skoki. Čeprav je skorajda prišel do trojnega dvojčka, je strelsko »odpovedal« Črt Čabrilo. Ob izpadu članske ekipe Triglava v drugo ligo je pričakovati, da bodo naslednjo sezono mladi še toliko bolj potisnjeni v ospredje in na njih je, da se izkažejo.
Tudi polfinalni tekmi sta bili zelo zanimivi in napeti. Končni rezultat med Heliosom in Krko (75:64) tega sicer ne pokaže, a slednja je še po treh četrtinah vodila za devet točk. Helios je do zmage za enajst točk prišel ob 25 % metu iz igre, kar je res nenavadno. Imel pa je kar 25 skokov več od Krke. V drugi polfinalni tekmi je Zlatorog Laško ugnal Cedevito Olimpijo (71:66). Kljub krajši rotaciji je do zmage prišel predvsem po zaslugi Blaža Tratarja, ki se je izkazal z 25 točkami in 17 skoki. Izbran je bil tudi v prvo peterko zaključnega turnirja. Glede na to, da v Sloveniji primanjkuje kvalitetnih visokih igralcev, ga velja spremljati in namenjati posebno pozornost njegovemu razvoju, saj fant res obeta. Pri Zlatorogu sta zanimiva še Nik Urbanija in Filip Pirš. Prvi deluje kot klasičen strelec, ki ima tisto potrebno samozavest pri metu in ne neha metati tudi, ko mu ne steče met. Tudi če mu ne gre met, mora biti obramba zelo pozorna nanj, saj se mu lahko hitro odpre in začne zadevati v seriji. Organizator igre Pirš pa je seveda v prvi vrsti dober podajalec. Na četrtfinalni tekmi se je izkazal z 17 podajami. Kar nekaj priložnosti pa je tekom sezone dobival tudi med člani. Da nanj računajo kaže tudi poteza, ko ga niso vključili v postavo mladincev v smislu, da bi več časa »preživel« s člani. Solidne igre je na zaključnem turnirju pokazal tudi Miha Kovač. Vsi omenjeni so letnik 2005 in bodo imeli lahko naslednjo sezono še eno priložnost, da postanejo kadetski državni prvaki.
Za Cedevito Olimpijo lahko rečem, da je na zaključnem turnirju pokazala dokaj neprepričljive predstave. Po tesni zmagi proti Braniku in porazu proti Triglavu, je izgubila še tekmo za tretje mesto proti Krki, in to po dveh podaljških. Razlog za nekoliko slabše igre, bi lahko iskali v odsotnosti enega ključnih igralcev Vukašina Todorovića, ki je kar naprej nekaj poškodovan, in verjetno v večji utrujenosti zaradi napornejšega ritma tekem od konkurence. Lon Ličan in Gašper Kočevar sta sicer odigrala dobro in bila med najboljšimi igralci na zaključnem turnirju. Prvi je bil izbran v prvo peterko.
Helios Suns je stopnjeval svoje nastope in v finalni tekmi Zlatorog povsem nadigral. Tokrat je njegovim košarkarjem stekel tudi met, saj so za tri metali več kot 50 %. Jan Babič, Alen Zulić in Jan Zemljič so prejeli tudi individualne nagrade. Zadnji je postal najkoristnejši igralec zaključnega turnirja.
Naj omenim še nekatere izstopajoče posameznike klubov, ki se niso uvrstili na zaključni turnir: Tomaž Kolar (Vojnik), Nejc Dizdarević (Janče), Vid Borišek, Nace Jošt (oba Hopsi Polzela), Jaka Kušar (Radovljica), Aljaž Strnad (Grosuplje), Lazar Radović (Troti; Srbija), Tine Kavtičnik (Dravograd). Omenjeni so dosegali v povprečju več kot 23 točk na tekmo.
Prav tako je potrebno omeniti nekatere, ki so imeli nosilno vlogo v svojih klubih med mladinci, a med kadeti v tej sezoni niso nastopali. To so nosilci lanskoletnih državnih prvakov Janč (Nal Belko, Arne Osojnik, Luka Lampret) ter glavna igralca Slovana (Peter Bandelj, Jon Dolničar). Da ne bodo igrali, je bila načrtna odločitev teh dveh ljubljanskih klubov, kar se mi zdi povsem pravilna poteza, saj so s tem tudi pokazali, da jim je pomembnejši razvoj igralcev kot pa razni naslovi v mlajših kategorijah. Vsaj po mojem »kavčarskem« mnenju je za te mlade igralce bolje imeti dve tekmi na teden (ali vikend) kot pa tri in tako kakšen trening več. Popolne Janče bi bile sicer po mojem mnenju glavni favorit za ubranitev naslova.
Za konec naj dodam še eno mojo misel, in sicer se mi zdita generaciji letnikov 2004 in 2005 kvalitetni oziroma ene boljših, saj so imeli tudi naši igralci v Španiji (Urban Klavžar, Jan Vide, Sergej Macura, Matija Samar) zelo solidne sezone za seboj. Prva dva čaka še vrhunec v zaključnem turnirju mladinske Evrolige, kjer, če se ne motim, bomo lahko gledali tudi Urbana Krofliča (letnik 2006). Bo pa že naslednja sezona za igralce teh generacij ena ključnih, saj bodo še bolj vključeni v članske ekipe in bodo morali pokazati čim večji napredek. Izzivov jim vsekakor ne sme manjkati, saj bodo mnogi že poleti vključeni v slovensko reprezentanco. Predvsem ne smejo izgubiti tisto potrebno strast do tega prelepega športa, voljo po napredku ter se ne smejo zadovoljiti z naslovi in nagradami v kadetskih in mladinskih kategorijah. Vendarle so šele na začetku, verjamem da, velikih karier.
O blogu pa debata poteka tudi na Forumu Podcasta Blokada.
Donacije krijejo stroške domene, gostovanja, nadgradnjo opreme tudi nagradne igre, itd.