V nedeljo bo Duletova fešta. Še ena stvar, ki je ne gre zamuditi. Škoda, da tekma ne bo v Tivoliju, ker potem bi bila nostalgija popolna, priznanje njegovim dosežkom idilično. Sicer pa tudi izbira dvorane v Stožicah ni napačna. Ker stvari morajo iti naprej. Vsemu navkljub. Tudi navkljub velikimi zajebom skozi katere, slišim, da trenutno pluje Dule. In tudi zato bom tam. Da izrazim podporo, da še enkrat zaploskam modelu, zaradi katerega še sedaj hodim na basket. Namreč: Dule je blestel takrat, ko se je oblikoval moj košarkarski okus.
To je bil čas razpada Juge, to je bil čas, ko je v Evropi harala Jugoplastika (Olimpija pa šesta v DP, če me spomin ne vara), to je bil čas, ko so imeli igralci tipa Dule veliko veljavo. V to kategorijo uvrščam tudi Ivanoviča, zdajšnjega trenerja Zvezde (se spominiš PILa – veliki plakat ?: na eni strani Jugoplastika, na drugi Metallica – potreboval si obe strani 😊) Za oba je bilo značilno, da je bila žoga v njunih rokah varna; skoraj zagotovo je pomenila koš. In to je bil čas, ko ni samo razpadalo, ampak tudi nastajalo. Ni šlo zgolj za razpad Juge, šlo je tudi za nastanek Slovenije in šlo je za to, da se je v tej transformaciji znašla Olimpija, z njo Dule in treba je priznati, da se je, danes bi ji rekli organizacija, dobro znašla. Najprej je fascinirala mulce, ki so tam v levem kotu dvorane stali in navijali še pod Stevotovo taktirko v majici britanske zastave, kasneje in predvsem, to je čas velike prosperitete, je množica zelenih zmajev naraščala in se stiskala v desnem kotu male dvorane Tivoli, že pod inspiracijo nove (zdaj stare) garde, ki smo prispevali, da je v dvorani grmelo. Ne za brez zveze in ne zaman, bili so rezultati, basket evforija na vrhuncu. Zame nepozabno. In tam je bil vedno on: ZANESLJIVA DESETICA.
On je bil tam vedno. Z Vilfanom, z Zdovcem, z Miličem, z McDonaldom, v nepozabnem dvojcu s Horvatom. In vedno si vedel kaj pričakovati: trico od daleč, trico iz kota po podaji, koš po napol postavljeni blokadi, koš po temeljiti blokadi, koš po zgolj nakazani blokadi, tudi hitro kontra in seveda že skoraj izumrli koš iz polrazdalje. A vedno: koš, koš. KOŠ = ZADETEK. Vohal ga je, čutil je mrežico. Padalo je z vseh strani, na vse mogoče načine. Elegantno, prebrisano, samoumevno. Z lahkoto. Na silo. Perfektno. Kakor je že bilo pač treba, da je šlo noter. In ko je šlo noter, je Olimpija zmagovala. Bila so to dobra leta. O perimetrih pa ne bom, ker se takrat o tem ni govorilo. Na naši tribuni že ne. Se je pa govorilo o tem, da je imel Dule res izdelan met, njegov skok šut je še danes za v učbenike. In podatek, da ga je zabil pri 1, 84m je tudi fascinanten. Pa neprecenljiv občutek, ko je dobil žogo v roko in si vedel, da bo bala padla noter. Neka samozavestna samoumevnost doseganja košev je čepela tam v njegovi igri. Včasih so takemu tipu igralca rekli tipičen klubski igralec, stroj za doseganje košev, danes bi o njem govorili kot o šuterju stare šole (hrvaški Bogdanovič me spominja nanj), v resnici gre za igralca mehke roke, ki se je uspel v svetu zahtevne basketaške konkurence na lokalnem in evropskem nivoju obdržati 16 let v enem klubu. Nepredstavljivo za današnje razmere, a Hauptman je tako dobro oblikoval svojo blagovno znamko, da Duleta poznajo vsi. Danes bi imel vsaj svoje zvezke in zagotovo YouTube kanal. A on je v mojih mislih sinonim za zeleno, brez Duleta v tistem času ni bilo Olimpije. Pa čeprav se mi je v resnici zdel vedno malo zaskrbljen, se s tem v resnici nisem preveč ubadal, ker tovrstne tračarije niso moja stvar. Ma, na igrišču je bil car in to mi je zadostovalo. Sem se prav zabaval, ko sem ob pripravi na tole besedičenje naletel na Sagadinovo razglabljanje o tem, da je bil Dule res posvečen košarki. Da je zanj obstajala samo žoga, še kofetkanja pred odhodi na tekmo mu niso dišala in je zato potrpežljivo čakal pred lokali, da so se njegovi soigralci nakapljali in odžejali. Top.
Tudi zato pridem v nedeljo Stožice. Da mu rečem thnx, zaploskam še enkrat več, da mu povem, da je oblikoval mladost moje bande in se mu zato zahvalim. Res z veseljem smo tulili v noč skupaj z njegovimi tricami. Saj vem, da je trapasto, neproduktivno in nasploh mimo: a s frendi se še sedaj režimo prebliskom, ki smo jih sproducirali v času njegovih tric. Ti njegovi koši, pa Dairy Queen, pa snidenja v Elipsi in vse, kar je že šlo k obisku ene basketaške tekme v tistem navdihujočem času, so povzročili, da še sedaj visim v zeleni dvorani, da doma skoraj mirno prenašam pripombe, da kaj mi je tega treba (»a ne znam brez basketa, ko je ta na teveju?«), da je postalo kar nekako samoumevno (in se o smotrnosti tega početja vsaj na glas ne sprašuje nihče več v mojem mikrookolju), da se gre na tekmo.
Dule thnx ! Se vidimo v nedeljo. STARA GARDA PRIDE !
