Zdaj, ko se je leto 2022 izteklo in so končane vse tekme v tem letu, lahko potegnemo črto pod to leto oziroma prvi del sezone 2022/23. Košarkarsko leto je bilo polno vzponov in padcev, a vseeno menim, da so vzponi vendarle prevladali. Lahko bi rekel, da je najbolj manjkal kakšen odmeven rezultat članske reprezentance, pri tem mislim na medaljo na evropskem prvenstvu. A o tem je bilo napisano in povedano že veliko. Tako se bom v zapisu raje osredotočil na problematiko razvoja igralcev in delil nekaj misli. To so le moje misli in kot rad pravim, so vedno dobrodošla tudi kakšna nasprotna mnenja, videnja oziroma misli. V glavnem, tematika razvoja igralcev me zanima in posledično sem v zadnjih letih začel bolj spremljati tudi nižje članske lige in lige mlajših starostnih kategorij. Seveda pa ni dovolj časa, da bi to spremljal še bolj podrobno oziroma kolikor bi si želel. A pustimo zdaj to. Najlažje je iskati izgovore.
Pri samem razvoju igralcev je potrebno gledati posamično. Vsak igralec ima svojo pot in nikakor ni nujno, da če je pri enemu določen sistem in način dela deloval, da bo tudi pri drugemu. Tako se trenerji soočajo z velikimi izzivi, kakšen način dela uvesti. Sprašujejo se, kako čim bolj razviti talent, ki ga imajo posamezni igralci ter kako ga potem čim dlje zadržati. O Luki Dončiću nima smisla debatirati, ker je posebno poglavje in edinstven talent. Lahko smo le izredno veseli in ponosni, da je naš sonarodnjak.
Moramo se zavedati, da je razvoj igralcev vse prej kot lahka stvar. Menim, da v mladinskih tekmovanjih ne sme biti toliko poudarka na rezultatu kot pa pri članskih tekmovanjih. Kaj nam pomaga, če klubi, kot so npr. Helios, Olimpija, Triglav v mladinskih tekmovanjih zmagujejo z ogromnimi razlikami, če pa potem ne razvijejo kakega članskega reprezentanta. Prav tako manjka potrpežljivosti pri razvoju igralcev. Ko zdajle razmišljam o tem, koliko talentiranih igralcev se zaradi različnih vzrokov dejansko izgubi oziroma celo preneha s košarko, mi res ni prijetno. Če samo naštejem nekaj igralcev, ki bi morali zdaj biti nekako v najboljših košarkarskih letih, pa jih ni več na košarkarskem zemljevidu: Tomaž Bolčina, Jan Barbarič, Jure Ritlop, Luka Kokol, Žiga Zatežić, Milan Kovačević, Jan Dolenšek itd. Ampak le-ti so le bolj znani, koliko je šele tistih neznanih oziroma manj poznanih. Ob tem se sprašujem, kaj narediti, da do takega osipa v prihodnje ne bo prihajalo. To se nedvomno tako majhni državi, kot je Slovenija, pozna.
Tiste najbolj talentirane pa že v najstniških letih privabijo tuji klubi. Večina jih po vzoru Luke Dončića gre v Španijo. Denimo Gašper Kočevar je iz Olimpije odšel v Nemčijo, Erik Arkar pa iz Šentvida v Italijo. Potem kar nekaj jih odide v ZDA v NCAA Ligo, a tu je spet vprašanje, kaj jim je prioriteta, košarka ali izobrazba? Večinoma se izkaže, da košarkarsko ne napredujejo kot bi sicer, če bi ostali v Evropi. Zato mi denimo ni bilo všeč, ko je Arne Osojnik iz Janč odšel v ZDA, sploh ker se mi Janče zdijo primeren klub za mlade. A fant se je odločil, kot se je, in bomo šele videli, v katero smer bo šla njegova kariera. Pet let starejši Aljaž Kunc je v ZDA odšel prav tako iz Janč in zdaj kaže največji potencial med vsemi Slovenci, ki trenutno nastopajo v NCAA Ligi.
Kar se tiče mladih, je pogled na domače okolje v zadnjih letih vendarle nekoliko svetlejši. Trenutno se zdi, da je druga slovenska članska liga kar primerna za razvoj igralcev. Na vrhu oziroma pri vrhu druge lige so ekipe, ki dobro delajo z mladimi in jim tudi namenjajo konkretno priložnost. Kar pa me žalosti, pa so finančni pogoji. Že v samem trenerstvu profesionalnih trenerjev skorajda ni in gre večinoma za prostovoljstvo. Težko je razvijati igralce, če se ne moraš povsem posvetiti košarki, temveč imaš oziroma moraš imeti ob tem še redno službo. Potem se pa čudimo, ko nekatere tuje lige iz manj košarkarskih držav, prehitevajo naše lige. Vsekakor mi ni vseeno , ko je denimo druga avstrijska liga finančno na višjem nivoju kot prva slovenska, če pri tem seveda odštejemo Cedevito Olimpijo. No, vsaj kvaliteta naše prve lige je še vedno na precej višjem nivoju. A se igralci zaradi financ raje odločijo za odhod v Avstrijo. Ker so nad nivojem njihove druge lige, imajo potem denimo naši igralci ekipe Swarco Raiders Tirol res izjemno statistiko. Gotovo bi bilo za našo košarko bolje, da bi igralci tipa Žiga Habat, Jernej Ledl, Jordan Rojko in podobni igrali v prvi slovenski ligi in s tem skrbeli za kvaliteto le-te. Igranje proti slabšim tudi ni vodilo do napredka. Če njih ne moremo zadržati, kako bomo pa potem kvalitetnejše igralce, kot so Žiga Samar, Bine Prepelič, Petar Vujačić itd. Še pred desetletjem smo se posmehovali madžarski ligi in njihovim klubom, zdaj pa so konkretno pred nami, kar je lepo razložil že Gašper Okorn. Bomo videli, kako bo njemu uspela zgodba s Krko. Za zdaj mu dobro kaže. O napredku določenih igralcev bomo lahko kaj več povedali oziroma napisali po koncu sezone. Veseli, da imajo sklenjene pogodbe še za naslednjo sezono. Pri meni (bo)sta najbolj na očeh visoka igralca Jurij Macura in Robert Jurković, saj kvalitetnih visokih igralcev v Sloveniji primanjkuje. Sploh Jurij, ki je dopolnil že 23 let, nima več veliko časa za preboj na višji nivo. Menim, da so naredili dobro potezo pri Jaki Klobučarju, ki so ga posodili Iliriji, kjer ima nosilno vlogo. Pri Iliriji sta si pomembno vlogo z dobrimi igrami priborila tudi leto starejša Žiga Daneu in Anej Orel. Za zdaj je v letošnji sezoni podobno kot Krka uspešen tudi Helios, ki je na uradnih tekmah le dvakrat izgubil. Pri tem pa je v ospredje, v vlogo nosilca potisnjen mladi Tibor Mirtič. Fant je naredil velik napredek in celo presegel pričakovanja. Tudi leto mlajši Jan Zemljič kaže velik talent, a zgleda mu še nočejo dati preveč odgovornosti, kar je po eni strani prav. Čeprav so odšli Urban Klavžar, Jan Vide in Aleksandar Goljović, ima Helios še vedno močan mladinski pogon. Zanimivo bo spremljati tudi razvoj Luke Rudovića, ki se je po letu tujine vrnil v Slovenijo. Pri Šenčurju dobiva vse več priložnosti in igra na poziciji krila, kar je v nasprotju s prakso zadnjih let, ko igralce njegove višine potisnejo pod koš. Lepo minutažo ima tudi Staš Sivka pri Rogaški. Zlatorog in Hopsi razpolagajo z nekaj nadarjenimi kadeti, kateri imajo še dovolj časa, da pridobijo pomembno vlogo v ekipi. Trenerji bodo morali imeti dovolj potrpljenja z njimi.
Kar se tiče tujine, smo lahko zadovoljni predvsem s predstavami Saše Cianija, Jana Videta ter Urbana Krofliča. Zadnji je pred kratkim prestopil v Mego, kjer že blesti med mladinci. Velik napredek je naredil tudi Matija Samar, a tako pri njem, kot Videtu moramo vedeti, da je četrta španska liga nekje na nivoju druge slovenske. Dokler ne bosta zaigrala na višjem nivoju, težko delamo kake zaključke in ocenjujemo domet. Enako velja za mladince ali kadete, ki igrajo v drugi ali tretji slovenski ligi. V drugi ligi izstopajo predvsem branilci (Črt Čabrilo, Nal Belko, Jon Dolničar, Alen Zulić, Peter Bandelj itd.), najdejo pa se tudi nekateri višji košarkarji (Lovro Urbiha, Matic Lamut itd.). Urban Klavžar je letos prestopil v Murcio, katera nastopa v prvi španski ligi in Ligi prvakov, vendar za zdaj se še ni zagotovil vidnejše minutaže. Je pa novembra z odliko debatiral v slovenski članski reprezentanci.
Verjamem, da bo košarkarsko leto 2023 še boljše in da bodo mladi slovenski igralci še bolj opozarjali nase. Vsem košarkarskim navdušencem pa v letu 2023 želim ogromno košarkarskih užitkov ter ne pozabite pokazati več zanimanja tudi za žensko košarko, saj je med drugim v tem letu na sporedu tudi domače evropsko prvenstvo. Naj živi košarka!
