Mladi proti mednarodni konkurenci

Želja slovenskih ljubiteljev košarke je, da so naši klubi v mednarodnih tekmovanjih čim bolj uspešni. V letošnji sezoni so nastopali oz. še nastopajo v ABA Ligi 1 in 2, pokalu Alpe Adria, EuroCupu, mladinski Evroligi in mladinski ABA Ligi. Seveda so bili pri tem različno uspešni. Lahko rečem, da so se mladi Slovenci kar izkazali, vendar so se pokazale tudi številne pomanjkljivosti in dejstvo je, da slovenski (mladinski) košarki še kar nekaj manjka, da bi bila konkurenčna. 

V ABA Ligi 1 in EuroCupu mladci niso dobivali veliko priložnosti ter v bistvu so igrali premalo, da bi karkoli ocenjeval njihove igre in podajal svoje mnenje. Raje prepustim to strokovnjakom. No, drugače je z ABA Ligo 2, ki se je zaključila pred nekaj dnevi. Iz našega slovenskega vidika je bila ta sezona tega tekmovanja precej uspešnejša kot pretekla. Helios Suns  je lansko sezono končal celo kot zadnji s samo eno zmago, pa še ta je bila dosežena za »zeleno mizo«. Sicer je ob tem potrebno dodati, da je precej tekem izgubil  v sami končnici tekme. Torej bi rekel, da je bila igra vseeno boljša kot sam rezultatski izplen. No, letos je bilo povsem drugače, saj je bil Helios po rednem delu na drugem mestu. Na zaključnem turnirju je sicer izpadel že v četrtfinalu proti kasnejšemu prvaku, a sezono lahko ocenimo kot pozitivno. 

Helios je znan po dobrem delu z mladimi, a večinoma se nekaj zalomi pri prehodu na članski nivo. Igralci ne naredijo tistih pričakovanih preskokov, najbolj nadarjeni pa že prej odidejo (Urban Klavžar, Jan Vide, Rok Radović itd.). Za Bineta Prepeliča, bratranca precej bolj znanega in uveljavljenega Klemna Prepeliča, lahko rečemo, da mu je ta prehod lepo uspel. Od prve sezone pri članski ekipi Heliosa (pred dvema letoma) se mu je minutaža potrojila, povprečje točk pa naraslo celo iz 0,9 na 9,9 točke ne tekmo (gledano državno prvenstvo). V ABA Ligi 2 so bile sicer v tej sezoni njegove številke nekoliko slabše kot v državnem prvenstvu, a njegov napredek je več kot očiten. Gledano skupaj v teh dveh tekmovanjih je njegova povprečna minutaža kar nekje 28 minut in je prvi skakalec ekipe. Verjamem in držim pesti, da podoben ali še boljši preboj uspe dve leti mlajšemu Tiborju Mirtiću. Gre za še bolj vsestranskega košarkarja, ki vendarle več igra, kot je Bine pred dvema sezonama. Manj priložnosti dobiva vrstnik Lenart Sirc. Le-ta igra na mestu krilnega centra in je predvsem v DP U19 nakazal, da se tudi v njem »skriva« lep potencial. Naslednja sezona bo nedvomno ključna za njegov razvoj. S člansko ekipo Heliosa je kar nekaj treniral tudi leto mlajši organizator igre Jan Zemljič. Izkušnje s člansko ligo skupaj z Alenom Zulićem in Miho Mivškom nabira na posoji pri Ježici v tretji slovenski ligi. Vsi trije so v letošnji sezoni vidno napredovali in pričakovati je, da bomo koga od njih v naslednji sezoni prav tako gledali v ABA Ligi 2.

Poleg Heliosa je v tem tekmovanju nastopala tudi Rogaška. Tekmovanje je končala na 12. mestu. Kar se tiče mladih igralcev, je imel pričakovano največjo vlogo v ekipi Petar Vujačić. Kot nosilec se je izkazal in odigral kar nekaj res dobrih tekem. Zdi se, da je dozorel kot igralec. Po mojem mnenju je pred leti prehitro odšel v Olimpijo, saj takrat še ni bil pripravljen na višji nivo. Domen Močnik je pokazal določen napredek, a ga čaka še veliko dela, da bo lahko igral pomembno vlogo v tem ali kakem močnejšem tekmovanju. Več potenciala kaže Staš Sivka. V tej sezoni je imel precej določenih težav in izpustil kar nekaj tekem. Pri njem imam občutek, da lahko v naslednjih sezonah ogromno napreduje. Je eden redkih mladih visokih igralcev, ki ima za svoj položaj tisto potrebno višino, samo še nekoliko bo moral pridobiti na mišični masi. Torej zanj velja podobno kot za denimo Luko Ščuko. 

V pokalu Alpe Adria sta nastopala Nutrispoint Ilirija in Šenčur GGD. Oba kluba sta se poslovila v četrtfinalu. Pri Iliriji so imeli pomembno vlogo tudi mladi. Njihova povprečja so bila: Dan Duščak 15,3 točk in 5,7 podaj (prvi strelec in podajalec), Blaž Habot 13,7 točk, Robert Jurković 12,0 točk in 5,5 skokov, Saša Ciani 11,3 točke in 7,9 skokov in Miha Cerkvenik 11,1 točke. Nekaj malega priložnosti je dobil tudi visoki Matic Mikuš. Je pa potrebno dodati, da prva dva strelca Duščak in Habot v četrtfinalu nista več igrala za Ilirijo in bi z njima po vsej verjetnosti prišli dlje. Tudi pri Šenčurju je bilo videti, da rezultat ni bil v ospredju, ampak so tekmovanje bolj vzeli tako za zraven. Mladi so igrali precej več kot v državnem prvenstvu. Krilo Alen Malovčić je tako tekmovanje zaključil s povprečjem 7,9 točk in 5,1 skokov.

Pretekli konec tedna je v Stožicah potekal tudi eden izmed turnirjev mladinske Evrolige, kjer smo poleg Cedevite Olimpije lahko gledali Real Madrid z našima dvema talentoma Urbanom Klavžarjem in Janom Videtom ter Next Generation Team Ljubljano z Urbanom Krofličem. V bistvu so me igre zadnjega še najbolj zanimale, saj ga prej še nisem videl igrati (razen kakšnega kratkega posnetka). Potrebno je vedeti, da je fant dve leti mlajši od večine igralcev, ki so tu nastopali. Vsekakor je svojimi igrami opozoril nase, saj je bil celo prvi strelec svoje ekipe, ki je turnir končala na zelo dobrem tretjem mestu. V njegovi igri je videti tista potrebna samozavest. Prvo mesto je pričakovano osvojil Real Madrid, a je imel v finalu proti Žalgirisu v zaključku tekme tudi precej sreče. Krivas bi lahko s prostimi meti popeljal Žalgiris do prvega mesta, a se mu je zatresla roka. Pri Žalgirisu si velja poleg njega zapomniti še Murauskasa, res izjemnega talenta in zame prvo ime turnirja. Klavžar in Vide sta v stilu kluba pokazala zelo solidne igre. Urban je bil tudi v prvi peterki turnirja.

Cedevita Olimpija je vsaj mene nekoliko razočarala in je nekako padala iz tekme v tekmo. Poraz proti Žalgirisu je bil pričakovan, a gladka poraza proti poljskemu in češkemu predstavniku pa sta bila negativno presenečenje. Če ti Lon Ličan, ki naj bi bil glavni igralec ekipe, meče iz igre 25,8 % in ima 5,2 izgubljenih žog na tekmo (celotna ekipa je le-teh imela kar 21,75) ter tudi drugi nosilci niso blesteli: Vukašin Todorović (met 33,3 %), hrvaški igralec Vice Zanki (met za tri 15 %), Luka Šmitran le 4,75 točke na tekmo, Tomas Belina preveč nihal (močno odvisen od meta za tri), je težko karkoli več pričakovati. Morda bi lahko nekoliko več igrali pod koš na Gašperja Kočevarja, ki je bil v bistvu še najbolj razpoložen. Kolikor sem jih gledal, sem sam osebno pogrešal več borbenosti in tiste prave želje ter se mi je vsaj na koncu zadnje tekme zdelo, da samo čakajo na konec turnirja. Upam, da so si pogledali finalno tekmo in videli, kako se je potrebno boriti. Mladince Cedevite Olimpije čaka še zaključni turnir mladinske ABA Lige (nastopajo letniki 2003 in mlajši), kjer pa verjetno (sploh v konkurenci Mege Mozzart) tudi nimajo kaj veliko možnosti za kak odmeven rezultat. 

Torej v tej sezoni so slovenski klubi in igralci dobili precej mednarodne primerjave in lahko so videli, kje in kaj jim še manjka, da bi bili bolj konkurenčni. Osnova je trdo in kvalitetno delo, igralce pa naj vodi tista prava želja po dokazovanju in napredku. Verjamem, da bodo že poletne reprezentančne akcije pokazale, da je prihodnost slovenske košarke vendarle svetlejša, kot se morda trenutno zdi.