Sem oseba, ki sicer verjame v naključja, vendar kljub temu včasih pomislim: : »Ali je vse že vnaprej dogovorjeno?«.
V dopoldanskih urah, ko sem imel čas, sem začel raziskovati razvoj športa v tujini. Navdušila me je zgodba razvoja nogometa na Japonskem, (poimenovana »Japan’s way) kjer veliko otrok preko šolskih tekmovanj in z dobrim treningom pride v profesionalne klube. Hitro sem poslal sporočilo Tilnu, ki mi je med razlaganjem tega koncepta spomnil, da smo tudi v Sloveniji imeli nekaj podobnega, in sicer ŠKL (Šolska košarkarska liga), ki smo jo spremljali praktično vsi navdušeni nad košarko.
Zelo hitro po najinem pogovoru, pa mi je, kot da bi vedel o čem se pogovarjava, na Facebooku poslal sporočilo Rok Klemenčič, ki je ustanovitelj Vesele košarkarske lige Jake Blažiča. Z njim sva se nato dobila v živo in nastal je zanimiv intervju.
Rok, predstavi prosim sebe in povej, kje je zrasla ideja o VKL ter kaj je sploh Vesela košarkarska liga.
Košarka od glave do pete. Košarkarsko pot sem začel v prvem razredu in jo nato igral še trinajst let v klubih. Nato sem se moral odločiti, ali grem po poslovni poti ali začnem vlagati v košarko. Takrat sem bil že dve leti trener, zato sem hitro povezal trenerstvo in organizacijsko žilico. Leta 2009 sem začel pomagati pri ŽKK Triglav v Kranju, kjer smo s takratnim predsednikom naredili super posel. Naredili smo košarkarsko šolo z nekaj manj kot 200 igralkami in lepo piramido, vse tja do članic. Mladi trenerji so imeli možnost razvoja in napredka znotraj kluba.
Po menjavi vodstva smo se razšli, od takrat sem delal bolj projektno. Ustanovil sem Ligo 3na3, kjer smo obnovili 56 igrišč po Sloveniji, pomagal sem reševati Slovan v prisilni poravnavi, bil sem tudi zunanji sodelavec KZS-ja,…
Pred 11 leti je v meni zaživela ideja košarkarske akademije v Sloveniji, ki bo nudila šolanje, košarko, usmerjeno delo z otroki, mednarodne turnirje itd. Vse to pa potrebuje čas in denar. Letos je končno napočil čas, da bomo septembra lahko začeli s pravim PRO CHAMP ACADEMY programom. Za vse to pa je zaslužen projekt Vesela košarka Jaka Blažič, ki je iz 11 otrok v štirih letih prešel na več kot 500. V sklopu tega projekta smo postavili projekt VKL, ki je podobna ŠKL. Ta je bila po mojem mnenju najboljši projekt za popularizacijo košarke.
Otroci v VKL igrajo tekme, se družijo, tekme slikamo in snemamo, imamo svojo oddajo na ARENA TV, svoj VKL Magazin, otroci pa vsak mesec in pol dobijo eno darilo s strani lige (dres, majica, torba, žoga, bidon, nogavice, koledar, …) brez doplačila.
Katere starostne skupine nastopajo v vaši ligi in kakšna so posebna pravila, ki jih imate? Kako ta pravila spremenijo igro?
VKL ligo smo razdelili v pet skupin:
- ROOKIE – 7-letniki (1. razred)
- RISING STAR – 8- in 9-letniki (2. in 3. razred)
- ALL STAR 10- in 11-letniki (4. in 5. razred)
- CHAMPION 12- in 13-letniki (6. in 7. razred)
- LEGEND 14- in 15-letniki (8. in 9. razred).
Sistem je prilagojen številu ekip in starostni skupini. Imamo tudi pravilo BONUS TOČK, ki je v VKL-ju svojevrstna posebnost. To pomeni, da vsak fant ki na tekmi vpiše vsaj 1 točko, doda na koncu svoji ekipi 2 bonus točki, če zadane dekle pa 3 bonus točke. S tem spodbujamo, da čim več otrok aktivno igra košarko na tekmah. Želimo si, da s tem spodbujamo več timske igre (čim manj soliranja in prevlade posameznika).
Ste zelo aktivni na socialnih omrežjih – live stream tekem, oddaja VKL itd. Kako vam to pomaga pri prepoznavnosti in pridobivanju sponzorjev oziromapartnerjev?
Sponzorjev je več vrst, so takšni, ki bi za 500 vloženih evrov radi 2000 evrov. So pa tudi takšni, ki so del projekta zaradi otrok, sorodnikov. S sredstvi želijo podpirati in razvijati projekt. Obstajajo pa tudi »nevtralni« sponzorji, ki se odločijo pristopiti zaradi projekta samega. Hvala bogu imamo teh največ, je pa take sponzorje najtežje dobiti. Na srečo pa velja, da je take sponzorje tudi najtežje izgubiti, če delaš dobro.
Ravno zaradi prepoznavnosti projekta je potrebno biti živ na socialnih platformah. Določene ciljne skupine in posameznike lahko pridobiš zgolj preko socialnih omrežij. Sponzoriranja oglasov se redko poslužujemo, le takrat, ko gre za večje projekte, sicer pa se nam zdi bolj pomembno, da predstavljamo svoje delo. In seveda razvoj projektov za otroke.
Morda še stavek ali dva o tem, do katerega leta lahko košarkar sodeluje v vaši ligi?
Naš projekt je v prvi vrsti namenjen druženju in zabavi ob košarki. Glavno je, da se otroci spoznajo in imajo dobro organiziran projekt. Kdor izstopa iz povprečja, se lahko vključi v KK Triglav, s katerim sodelujemo, vsi ostali pa lahko sodelujejo v rekreativnih programih vse do petindvajsetega leta. Za to poskrbimo tako, da mlade v srednji šoli počasi vključujemo v članske ekipe, ki igrajo rekreativno ligo K40, s tem ostanejo povezani in ostanejo dlje v košarki.
Sodelovanje je v Sloveniji še vedno precej tabu tema.
Kako sodelujete z lokalno skupnostjo, da jih vključujete v projekt?
Z vsemi lokalnimi skupnostmi, kjer delujemo, sodelujemo dobro, saj je naše glavno vodilo dam-daš. Do sedaj smo obnovili že tri košarkarska igrišča, kupili za preko 10.000 € opreme, ki smo jo podarili šolam, kjer delujemo. Tako tudi občine in lokalne skupnosti podpirajo projekt, saj se vidi, da veliko sredstev vrnemo nazaj v okolje, predvsem za razvoj in zabavo otrok.
Mi lahko poveš še nekaj besed o sodelovanju in povezovanju? Predvsem me zanima, kako ti uspe povezati osnovne šole in košarkarske klube?
Sodelovanje je v Sloveniji še vedno precej tabu tema. Hitro se namreč zgodi, da se ena stran počuti ogroženo. S Triglavom smo začeli sodelovati, ker se s Sinišo Banovičem poznava že iz košarkarskih let in si zaupava. Prav zato se projekt dobro razvija in raste. Seveda pa sodelovanja ne bi bilo samo na podlagi prijateljstva. V ozadju je tudi dobra pogodba, ki omogoča obema stranema, da imata od sodelovanja nekaj pozitivnega. Triglav tako dobiva iz velike baze najbolj nadarjene igralce, poleg tega pa izobražujemo tudi trenerje za klub. Konec koncev je tudi finančni del lepo urejen za obe strani. Model sodelovanja je tako vzdržen za klub in za nas. Želimo si, da bi projekt v naslednjih sezonah še zrasel in postal povezovalni člen med klubi. Tako bi lahko, če se usmerimo samo na Gorenjsko, postali zagotovo top 2 ekipa v vseh ligah v Sloveniji.
Kako je začrtana pot VKL v prihodnosti, kje se vidite v npr. petih letih? Morda še več šol, ki so vključene v VKL, sodelovanje s še kakšnim klubom izven regije?
Namen projekta je rasti organsko, korak za korakom. Seveda je najpomembneje, da imamo dovolj trenerjev za vse dejavnosti. Po trenutnih projekcijah je v naslednjem letu namen pridobiti 4–5 novih šol, kjer bi lahko delovali. Če pa me vprašate za obdobje petih let, pa je ideja, da bi povezali Gorenjsko, kjer bi lahko naredili najboljši projekt za mlade, jih povezali v eno zgodbo in tako vzgajali podmladek za vse klube na Gorenjskem. Tukaj je seveda veliko vprašanj in sodelovanj, ampak gremo po korakih. Da bi ohranili kakovost, ne želimo še delovati zunaj regije, saj bi to pomenilo, da bi morali krepko povečati ekipo, ki že sedaj s trenerji in z organizatorji šteje šestindvajset oseb.
Kaj bi potrebovali za še večjo širitev? Več sodelovanja s klubi, več strokovnega kadra, morda še kaj drugega?
Kot sem že zgoraj omenil, potrebujemo predvsem trenerski kader in organizatorje. Sedaj imamo 16 lokacij in 23 trenerjev. To pomeni, da imamo povprečno 1,4 trenerja na lokacijo, kar je za moje pojme minimalno število, če ne še premalo. Optimalno bi bilo imeti 2 trenerja na lokacijo. Naše pravilo je, da sta dva trenerja na treningu, najprej zaradi kvalitetnega dela, drugi razlog pa je, da če kdo manjka, lahko delo prevzame drug trener, ki pozna otroke in sistem dela na določeni lokaciji. Zelo pomembno pa je tudi, da s sodelovanjem napredujeta oba trenerja.
Zaradi želje po razvoju vsako leto pošiljamo mlade trenerje na izobraževanje za pridobitev licence SD1. S tem dobimo izobražen kader, ki lahko dobro dela z mladimi, čeprav pri nas licenca ni pogoj za delo v košarkarski šoli. Kar zadeva organizatorje, pa imamo drug problem, saj je to posel z veliko odgovornostmi, potrebne pa so hitre reakcije in dobre odločitve za vse udeležence. S svojimi izkušnjami jih poskušam vpeljati v svet organizacije, ki je res naporen, zato obstaja v Sloveniji malo dobrih organizatorjev, ki delujejo v športu.
Ko govorimo o trenerjih, kdo lahko postane trener v VKL in kako poteka njihov razvoj? So bile z vašo pomočjo spisane tudi že kakšne uspešne trenerske zgodbe?
Pri nas je lahko vsak del projekta, če ima voljo. Ni posebej pomembno, da je bil uspešen košarkar ali kaj podobnega. Sistem je tak, da vsak nov trener najprej hodi nekaj mesecev na delo kot pomočnik. Po tem poskušamo biti prisotni tudi, ko sam prevzame vodenje, to se zgodi, ko ocenimo, da je njegovo delo na primerni ravni.
Za vodenje otrok je pomembno imeti dovolj energije in želje po učenju. Delo pa zahteva tudi dobra pedagoška znanja, ki se žal iz leta v leto izgubljajo. Zavedamo se, da je mladi vedno več pišejo na telefon, kot govorijo, zato tudi počasneje reagirajo, oziroma reagirajo zelo pasivno.
Drug velik problem pa je, da je prvi stik z otroki večinoma v smislu »jaz bom zabaven, priljubljen« itd. Na treningih to pač ne gre, saj če ni jasno zarisane meje in avtoritete, tudi otroci ne bodo ubogali in tako ne bo učenja. Čeprav je naš projekt druženje in zabava, je potrebno otroke na koncu dneva nekaj naučiti. Ve in tukaj večino mladih trenerjev naredi napako, ki pa jo potem skozi sezone odpravi in pride na pravi nivo trenerja, ki lahko dela uspešno z mladimi.
Kakšno je po vašem mnenju stanje v našem državnem prvenstvu?
Košarka v mlajših kategorijah je dobra, vendar obstaja še prostor za napredek. Veliko košarkarskih zanesenjakov, trenerjev, prostovoljcev in drugih dela dobro za otroke. Zato tudi kvaliteta v mladinskih kategorijah ni slaba, je pa res, da vsak, ki ima malo večji potencial, do šestnajstega leta že zapusti Slovenijo.
Članska liga je po mojem mnenju bolj sama sebi namen. Ne vidim jo kot smiseln projekt, ki bi dal veljavo košarki, mladim ali boljši lokalni prepoznavnosti. Seveda obstaja nekaj klubov, ki delajo lepo in mladim dajo priložnost, z vključevanjem in povezovanjem lokalne okolice pa privabijo domačine, da obiskujejo tekme. Problem nastane, ker to ni vodeno s strani organizatorja lige. Klubi so prepuščeni svojemu znanju in delu, ta pa prinaša rezultat, kakršen trenutno je. Klub, ki je prvi v slovenskem prvenstvu, je trenutno zadnji v ABA ligi. To kaže, da je prepad v kvaliteti že s klubi v regiji velik, kaj šele z Evropo, s katero bi se radi primerjali.
Je pa res, da Dončič in reprezentanca s svojimi uspehi to lepo skrivata in navzven deluje, kot da smo evropska košarkarska velesila.
Kako gledate na tri prvoligaše z Gorenjske in kaj bi vi spremenili, če bi imeli možnost odločanja?
Po eni strani je to super zgodba, saj lahko igralci z Gorenjske igrajo prvo ligo kar v treh ekipah. Vendar pa ne vidim smisla vložka denarja v tri ekipe, ki so v razdalji slabih 20 km, uvrščene pa so na 5., 6. in 8. mesto. Če bi z dobro strategijo dela vse tri povezali v en budžet, bi bila to ekipa, ki bi morala biti top 2 v Sloveniji in igrati ABA ligo ter razvijati mlade. To sedaj nekatere ekipe iz drugih držav v ABA ligi že delajo.
Kar se zdaj dogaja je, da spremljamo le lokalne derbije. Moja želja bi definitivno bila, da bi bil en zares močen prvoligaš na Gorenjskem ter dva kluba, ki bi kalila igralce od 17 do 20 let in jih pošiljala v ta močnejši klub. Potrebno bi bilo najti način, kako bi lahko zadovoljili apetite vseh treh klubov, da bi na koncu imeli največjo korist mladi košarkarji z Gorenjske, saj bi lahko igrali v tem projektu.
Kje vidite v tej zgodbi Cedevito Olimpijo?
Če konkretno povežem z Gorenjsko zgodbo, potem kot odskočna deska za Evropo, kot je to nekoč bilo, vendar mislim, da ima Olimpija veliko svojih težav, ki jih mora rešiti. Ni dolgoročne strategije in dela, ni povezovanja in vključevanja v lokalno okolje.
Težko je vse skupaj, saj smo Slovenci znani po tem, da ko so uspehi, smo vsi zraven, ko jih ni, pa izgleda, kot da je projekt kužen. Ampak Olimpija je edina zgodba, ki lahko v naslednjih petih ali desetih letih gleda proti najmočnejši evropski ligi. Prav tukaj bi se moral projekt Cedevite Olimpije podpreti z vseh strani: Ljubljane, države in KZS-ja.
Klubi v Evroligi samo s kartami in TV prenosi pokrijejo večino letnega proračuna, pri nas pa je vse skupaj mlačno. Sam si želim, da bi Olimpija prišla na evropski zemljevid, ne s spomini izpred 30 let ampak z dobrim delom v prihodnje. S tem bi mladi slovenski igralci videli, da se splača igrati v Olimpiji ter da gredo od tam lahko naprej tudi v najboljše klube.
Kakšna je trenutna vloga KZS in kakšna bi morala biti za razvoj slovenske košarke?
KZS trenutno največ poudarka daje članski reprezentanci, kar je s strani medijske prepoznavnosti logično, po drugi strani pa pada kvaliteta članskega državnega prvenstva. Iskreno, ne poznam čisto dobro, kako potekata organizacija in delo na KZS sedaj, definitivno pa bi morali narediti regijske centre, ki bi jih KZS podpirala s svojimi najboljšimi trenerji. Če bi naredili osem centrov, ki bi igrali SUPER ligo in bi ji sledili vsi ostali klubi v obliki državnega prvenstva kot sedaj, bi res dobili igralce na najvišji ravni.
To bi bil filter za reprezentance in potem naprej za klube, kot so Olimpija in drugi prvoligaši. S tem otroci ne bi pri štirinajstih ali petnajstih letih iskali poti v tujino, ampak bi ostajali doma. Še vedno se dogaja, da gre vsako leto kar nekaj mladih v tuje klube. Večina teh otrok se žal izgubi, razen seveda redkih izjem. Zato bi bilo dobro, da bi jim doma ponudili najboljše, kar se le da. Na primer, da bi regijski centri igrali močne mednarodne tekme in imeli svojo ligo na najvišji ravni.
Nekaj mojih misli za zaključek
Presenetilo me je, da kljub temu, da živim v Kranju in spremljam košarko, VKL-ja praktično nisem poznal. Vedel sem, da obstaja neka šola, ki je pod okriljem Jake Blažiča, to pa je bilo tudi vse.
Zaradi tega sta me presenetila obseg in kvaliteta dela, ki se dnevno odvijata v VKL-ju. Menim, da so take zgodbe nujne za dober razvoj košarke v Sloveniji. Najbolj sem se poistovetil s konceptom, da ne razvijajo le profesionalnih košarkarjev, ampak tudi rekreativce – eden izmed njih sem tudi sam. S takim delom otroci dlje časa ostanejo v košarki. Čeprav se nekdo ne razvije v profesionalnega košarkarja, ostane lahko v košarki kot rekreativni igralec, zapisnikar, trener, sodnik ali navijač.
Nikakor pa v tej zgodbi ne smemo zanemariti pomembne vloge VKL-ja pri razvoju trenerjev, ker si lahko mladi trenerji prav v VKL-ju naberejo izkušenj in strokovnega znanja. S tem razvijamo tudi stroko v Sloveniji, za katero verjamem, da bo postala pomemben del slovenske košarkarske prihodnosti. Kdo ve, morda pa bomo prav preko VKL-ja dobili novega Okorna, Sagadina, Filipovskega, Mahoriča,…
Veseli me tudi, da je projekt zelo dobro medijsko pokrit. Ne govorim le o prisotnosti na družbenih omrežjih, ampak tudi o drugih zadevah, s katerimi se ukvarjajo. Imajo svojo oddajo, podkast in tudi prenose tekem v živo – z rezultatom in statistiko!
Vsekakor bi tak koncept morali prevzeti tudi v drugih regijah, kjer podobnega projekta še nimajo. Glavni del projekta je sodelovanje in povezovanje. To je tudi razlog, zaradi česar je VKL zgodba o uspehu. Vsekakor pa povezovanja ni, brez dobrega vodstva, zato bi se še enkrat zahvalil Roku, da piše tako lepo zgodbo, ki govori o tem, da s povezovanjem, sodelovanjem in dobrim delom lažje pridemo do cilja kot sami.
