Neizmerni optimizem vsako poletje veje iz stožiških pisarn. Tako smo navijači navajeni še iz časov, ko Olimpija ni imela vitaminskega pridiha. In kot vselej je bilo tako tudi letos. Poleti smo namreč večkrat lahko zasledili optimistične napovedi športnega direktorja in trenerja Olimpije, da imamo letos zares močno zasedbo, ki bo lahko nadgradila lanske uspehe in se končno uvrstila na Final 4 lige ABA ter četrtfinale Eurocupa. »Letošnja ekipa je definitivno nadgradnja lanske!« je stavek, ki se mi je v tem zvezi največkrat vtisnil v spomin. Komaj po dveh mesecih sezone, pa si marsikdo že želi, da bi se ta končala že zdaj…
Strinjam se, da je sestava ekipe, ki igra na tako visokem nivoju kot Olimpija, kompleksen posel. Najprej skavting, ki ga mora opravljati oseba, ki ima za to »oko« kot radi rečemo, nato trd boj kluba z agenti igralcev, ki je na trenutke zares neizprosen, nato pogajanja o pogodbenih pogojih ter končno upanje – da se bo igralec, za katerega si odštel dobršen del proračunske malhe, optimalno vklopil v tvojo ekipo, da ga bodo navijači sprejeli, da bo zares pokazal to, za kar je bil pripeljan itd. Ampak tako to v današnji košarki na najvišjem nivoju izgleda. Sestava ekipe je pač postala zares kompleksen posel in na koncu se ti mora prav vse poklopiti v končni mozaik, da si zadovoljen. In da so zadovoljni tudi navijači.
Od tega mozaika pri letošnji Cedeviti Olimpiji zaenkrat žal ni videti niti ogrodja. Kaj je šlo narobe? Zakaj so zvodenele optimistične poletne napovedi vodstva kluba, ki je obljubljalo močnejšo ekipo od lanske? Še enkrat več se je pokazalo, da se ekipe ne more sestavljati le na papirju. Najboljša ekipa je vsekakor ekipa, ki ima potrebno kemijo, saj le-ta lahko nadomesti določen manjko v kvaliteti, če se kasneje pri določenem igralcu pokaže. Seveda slednje velja za primere klubov s proračuni, primerljivimi z Olimpijin, bogati klubi si pač kvaliteto lahko kupijo v vsakem trenutku.
Priznam, po nekaj prvih letošnjih okrepitvah sem tudi jaz prenehal biti ravnodušen in sem se zelo veselil začetka letošnje sezone. Kako se ga ne bi, če pa smo iz konkurenčnih ekip lige ABA pripeljali Pullena, Ejima in Carmichiela, iz Panathinaikosa pa celo Augusta, ki je v Evroligi bil v rotaciji grškega velikana. Garancija za domnevni uspeh so bili še naši reprezentantje, pa mladci Duščak, Ščuka in še kdo, edino pri Marcusu Keenu nas je bilo kar nekaj navijačev precej zadržanih. Že na prvi pogled sem se tudi sam nekoliko »ustrašil« njegove višine, ki bi za današnjo košarko lahko predstavljala določen problem. Vsaj predvidevali smo, da bi ga lahko. In se nismo zmotili. Pa ne zgolj zaradi višine, pač pa predvsem karakteristik igralca, ki naj bi bil naš prvi play in kot tak poveljnik in povezovalec ekipe na igrišču. Super se je slišalo, da smo pripeljali prvega strelca VTB lige, a sta ostajala dva grenka priokusa. Njegova višina ter dejstvo, da nikoli ni bil pravi play, pač pa predvsem combo guard, katerega glavna misija je doseganje čim večjega števila točk.
Kje pa je potem play, ki bo razigraval »sidraše« pod košem Omića, Augusta in Carmachiela? Vsi našteti so igralci, ki potrebujejo dobre žoge, saj so bistveno slabši v situacijah, ko si morajo sami kreirati pozicijo in met. In to smo v dosedanjem teku sezone zelo dobro (u)videli. Auguste je na nekaj prvih tekmah še dobil nekaj žog in pokazal, da bi lahko bil prava okrepitev. A upanje se je razblinilo kot oblak prahu s tem, ko ni več dobival uporabnih žog. Njegova minutaža je kopnela, s tem pa tudi njegova motivacija ter angažiranost. Pa tudi priljubljenost med navijači, saj je marsikateri očitek letel tudi na njegov odnos. Carmachiel? On je zame osebno največje razočaranje sezone. Spomnim se ga iz lanske sezone, ko je igral zelo solidno in to v ekipi, ki se je uvrstila na Final 4. V spominu sem ga imel kot izjemno močnega in čvrstega igralca, ki gre na vsako žogo, ne dela neumnih osebnih napak in v obrambi zares potegne ekipo za seboj, ko zapre raketo. Pa tudi v napadu se ga spomnim kot zelo solidnega igralca. Letos je postal popolno nasprotje tega, kar navajam. Žoge so mu dobesedno letele iz roke, grešil je čista zabijanja, podaje so letele v prazno, skokov ni bilo od nikoder, obramba je bila sicer na trenutke solidna, ampak bistveno bistveno premalo za igralca, katerega kaliber naj bi bil. Še največ je od »sidrašev« pokazal Dimec, ki je vedno korektno izkoristil dane mu minute in je tudi vedno dal vse od sebe. Kar navijači tudi najbolj cenimo. O Ejimu in njegovih limitih letos pa kdaj drugič.
Krpanje položaja playa s Pullenom se seveda ni izkazalo niti za optimalno niti za kratkoročno rešitev, saj s tem izgubimo našega daleč najboljšega in za koš najbolj nevarnega igralca. Igralca, ki je bil v klub pripeljan kot nekdo, ki bo clutch player, in bo sam reševal tekme, ki bodo prišle izenačene v končnico. V kolikor pa tak igralec kot je Pullen izgublja energijo in fokus na playu, pa seveda posledično izgubi tisto, za kar je bil pripeljan in kar se od njega pričakuje. Nos za koš.
Lahko bi se razpisal še o katerem igralcu, pa to seveda ni moj primarni namen, bolj kot kritike na račun igralcev (dobro, nekaterim res zamerim mizeren odnos na določenih tekmah) me skrbijo poteze vodstva kluba in povsem zgrešena struktura ekipe. Ekipe, ki naj bi se borila za vrh v obeh zelo močnih tekmovanjih, v katerih nastopa. Od teh želja in domnevnih ciljev smo se mnogi poslovili že po vsega dveh mesecih sezone.
No, tudi največji pesimisti ne opustijo upanja že takoj na začetku. In tudi jaz upam, da bo Olimpijin popravek kadrovanja prinesel kaj več smeha, pozitivnih novic in dobre volje pri navijačih. Od večnih obljub se pač ne da živeti.
facebookinstagramtwitteryoutube
