Mesec oz. leto je naokoli in tokrat bom na kratko podal moj pogled na talentirane Slovence v prvi slovenski košarkarski ligi. Pri tem bo moja »prijateljica« statistika, ki marsikaj pove, a še zdaleč ne vsega. Zajel bom igralce, ki štejejo 21 ali manj let in bom šel kar po klubih.
Začenjam z zadnjo ekipo na lestvici, torej Zlatorogom. Po slabih rezultatih so sredi decembra zamenjali trenerja in vrnili Aleša Pipana, ki je vsaj v preteklosti slovel po dobrem delu z mladimi. Najbolj mi je zanimiva oz. talentirana njihova generacija letnika 2005, vendar pri 16-ih letih fantje logično še ne dobivajo prav veliko priložnosti. Vidi pa se, da velike upe za prihodnost polagajo na Filipa Pirša, ki med vsemi 16-letniki v ligi dobiva z naskokom največjo minutažo. Od mladih sicer najbolj odstopajo Nik Dragan, Jan Copot in Jan Kellner, ki so tudi med nosilci kluba. Dragan se je po dokaj neposrečeni epizodi v tujini vrnil v Laško. Sodeč po statistiki je v zadnjem času napredoval predvsem v skakalnem delu. Številke obeh Janov so se v primerjavi z lansko sezono precej dvignile. Sicer bo kdo rekel, da 10, 11 točk na tekmo v klubu, ki je dnu lestvice, ni nič posebnega, a sam pravim, da je potrebno gledati predvsem napredek. Tu je še nekaj mladih (Jančar Jarc, Anže Medved, Matija Kalan), ki pa imajo manjšo vlogo.
Dlje od kakega konkretnega nivoja so 20-letniki pri Hopsih: Jaka Pešak, Ožbej Glavan, Iztok Goltnik. Čaka jih še ogromno dela, če bodo želeli kdaj igrati na višjem nivoju, kot je prva slovenska liga. Tudi njihov mlajši soigralec 18-letni Jaka Oberlajt je povsem »obsedel« in očitno ni tak kaliber oz. talent, kot sem še pred časom mislil.
Rogaška mladim namenja nekoliko manj priložnosti. Prvi strelec ekipe je Petar Vujačić, ki je že več let na prvoligaški sceni. Predvsem pri metu za tri točke ima še ogromno rezerve (25,0 %). Malenkost boljše številke dosega v ABA Ligi 2. Uroš Šikanić igra po slabih 13 minut na tekmo, a njegove številke so bolj mizerne. Omenil bi še Staša Sivko, ki kolikor je odigral, ni odigral slabo. Ta 18-letni fant ima nedvomno potencial, samo še nekoliko več zaupanja potrebuje. Malo me spominja na Luko Ščuko. V zadnjem času vse več priložnosti dobiva leto starejši Domen Močnik.
Glede mladih je še precej manj »prijazen« nekdanji državni prvak Šentjur. Edini s konkretno minutažo je branilec Rok Nemanič. Vendar se pri njegovem razvoju zdi, da se ne bo razvil tako, kolikor je obetal. Še najbolj je napredoval pri metu, a 7,3 točke na tekmo za 20-letnika ni kaj prida. Patrik Tabak igra precej manj kot v prejšnji sezoni.
Podčetrtek ima mešanico izkušenj in mladosti, pri čemer mladi bolj malo igrajo. Gašper Škorjanc je na nekaterih tekmah že dobil kar konkretno minutažo, a mu je po prihodu novega playa le-ta spet padla. Še vedno pa med vsemi kadeti največ igra in ima pri 17-ih še precej časa za razvoj (torej za uspešen prehod iz mladinske lige na člansko). Je pa bolj fizično razvit kot sovrstniki in ker ima manj rezerv glede tega, nas morda lahko skrbi, da ne bo toliko napredoval. V prvi vrsti bo moral popraviti met za 3 in pregled na igro.
Pri Šenčurju za Jureta Daneua velja podobno kot za Šikanića. Definitivno je njegov mlajši brat Žiga večji potencial. No, bolj zanimiv igralec je vsekakor Alen Malovčić, ki pa ima za seboj podobno kot Dragan neposrečeno enoletno epizodo v tujini. Vsaj v »mojih očeh« je veljal največjega slovenskega talenta letnika 2002. Pri njem se kaže, da je prva vendarle precej višji nivo kot druga slovenska liga, kjer je blestel pred dvema letoma. Ima pa v Šenčurju kar lepo konkurenco na svojem položaju. Podobno kot Gašper Škorjanc mora predvsem popraviti met za 3, pa nekoliko prehitro si nabira osebne napake. Velja pa omeniti njegov kar 79 % met za 2 in da ima v pokalu Alpe Adria Cup precej višjo minutažo.
Helios Suns, ki naj bi bil eden bolj »prijaznih« klubov za mlade, ima v svojih vrstah dva precej zanimiva mlada igralca. Bine Prepelič je prvi krilni center kluba, igra kar po skoraj 25 minut na tekmo in je prvi skakalec ekipe. Sicer pa je njegova statistika dokaj podobna lanski. Vprašanje, kako bi mu uspel prehod na kak višji nivo (tu mislim predvsem ABA Ligo). Drugi zanimiv igralec je Tibor Mirtić. Zanj velja podobno kot za vrstnika Staša Sivko. Ponujeno priložnost solidno izkorišča. Gre za raznovrstnega košarkarja, ki lahko na več različnih položajih (znajde se tudi kot organizator igre), a tudi on bo moral v prvi vrsti izboljšati met iz razdalje.
Pri Krki med mladimi igralci priložnost praktično dobiva le Andrej Stavrov, medtem ko Jaka Klobučar in Luka Medved igrata premalo za kako oceno. Leon Stergar pa je že kar nekaj časa poškodovan. Stavrovu je izvrstno uspel prehod na nivo ABA Lige, a je žal sta kaj kmalu prišli bolezen in poškodba. Sam sem mnenja, da bi Jaka Klobučar v DP lahko dobil vsaj nekoliko večjo minutažo. Naj omenim še, da je v Trote v drugo ligo posojen 18-letno krilo Aleksander Hočevar.
Za konec pa sem pustil dva kluba, ki dajeta največ priložnosti mladim igralcem. Najprej malo o povsem slovenski ekipi Triglavu. Dejansko je po odhodu Dejana Milašinovića njihova prva peterka sestavljena iz samih mladih igralcev: Klemen Smrekar, Lovro Urbiha, Jan Maček, Dominik Praljak ter Urban Hrovat. Res je težko reči, kdo je največji potencial med njimi. Sam se bom raje vzdržal pri napovedi in rekel, da bo čas pokazal svoje. Omeniti velja še Črta Čabrilo in Miho Muratovića, ki ponujene minute dobro izkoriščata. Torej ekipa s precej talenta, ki jo velja spremljati. Samo se bojim, da so glavni kandidati za izpad iz lige.
O mladcih Ilirije se z razlogom največ piše in govori. V bistvu niti nimam tu kaj dodati… le nek moj pogled. Glede Mihe Cerkvenika je že dobro razložil Luka Bassin nedolgo nazaj v podkastu. On že precej bolje ve kot sam, saj je z njim delal. Ve se, da je njegovo najmočnejše »orožje« met iz razdalje in lahko zadeva v serijah. Z dobrimi predstavami je nase opozoril tudi Robert Jurković. V bistvu gre za hvaležnega igralca, od katerega se nekako ve, kaj pričakovati. Bolj nepredvidljiv je Dan Duščak, ki so ga zdaj vrnili v ekipo Cedevite Olimpije. Je tisti pravi organizator igre z dobrim pregledom igre, vendar pri njem bode v oči predvsem nizek % meta iz igre. Ker je že tako dokaj nizek in ima pomanjkanje fizične moči, bo ta % v doglednem času moral konkretno popraviti, če ne, bo imel na višjem nivoju (denimo pri Olimpiji) precej težav. Kot je že poudaril Bassin, drugi play Cedevite Olimpije še ne more biti. Za Cedevito Olimpijo bo po novem igral tudi Blaž Habot. Njega bi jaz poimenoval trenutni MIP lige, torej igralec, ki je najbolj napredoval. Še pred dvema sezonama je igral 3. ligo in priznam, sam zanj sploh nisem vedel, pa kar nekaj spremljam tudi nižje lige. Na začetku lanske sezone v Hopsih sem se spraševal, kje so tega s tako prekomerno težo našli (da ni na nivoju prve lige). Tudi ob prihodu v Cedevito Olimpijo sem bil skeptičen. No fant mi je »zaprl usta« kot verjetno marsikomu in v enem letu tako napredoval, da je bil povabljen celo v reprezentanco. Vseeno ga naslednjo sezono osebno še ne vidim v postavi Cedevite Olimpije za mednarodna tekmovanja (beri – ponovna posoja), a naj me še enkrat demantira. No, Saša Ciani pa je zame MVP mladih. Potem ko pri Dynamicu ni imel ravno velike minutaže, je v tej sezoni prav tako naredil lep napredek. Je prvi strelec in skakalec Ilirije ter ima z naskokom najboljši statistični indeks. V bližnji prihodnosti ga vidim v članski reprezentanci. Kot pravijo poznavalci, gre za košarkarja, ki nima elementa v igri, po katerem bi bil znan, ima pa vsega po malo.
Bi rekel, da je kvaliteta prve slovenske lige v zadnjih letih res nekoliko padla. Lahko pa sklenemo, da mladi vendarle dobivajo nekaj več priložnosti. Vsaj tisti boljši 20 in 21-letniki imajo že kar konkretno minutažo, ki jo različno dobro izkoriščajo. Nosilci v svojih klubih so (bili) tudi trije mladinci (Urbiha, Ciani in Duščak dokler je bil še v Iliriji ), medtem ko pri kadetih zaenkrat priložnost dobivajo v glavnem branilci oz. organizatorji igre (Škorjanc, Čabrilo, Pirš).
Zaključna misel pa je, da je pri razvoju igralcev potrebno biti potrpežljiv in se ne sme igralcev prehitro »odpisovati«, saj marsikdo tudi kasneje naredi preskok. Dobra primera sta denimo Jure Balažič, ki je pri 32-ih debitiral v reprezentanci, in Jaka Blažič.
facebookinstagramtwitteryoutube
