Košarka nikoli ne spi

Zdaj, ko je končno napočil moj čas dopusta, bo več časa za spremljanje košarke in s tem mojega pametovanja. Tudi poleti je namreč precej dogajanja na košarkarskih parketih, ko pridejo na vrsto meni še ljubše reprezentančne tekme, in seveda v klubskih pisarnah, ko poteka kadrovanje. O slednjem kdaj drugič, saj imajo tokrat prednost reprezentančna tekmovanja.

Za »ogrevanje« pred vrhuncem, članskim evropskim prvenstvom, lahko spremljamo oz. smo lahko spremljali prvenstva mlajših starostnih kategorij. Mimo so že tri prvenstva. Najprej je reprezentanca U17 premierno nastopila na svetovnem prvenstvu v Španiji ter pustila kar dober vtis in rezultat. Morda bi bil lahko še boljši končni izkupiček, če ne bi bili toliko odvisni od enega igralca. Jan Vide je potrdil, da je največji talent te generacije. Prispeval je več kot 20 točk na tekmo, a potrebno poudariti, da je za to porabil tudi ogromno metov (29,3 % met iz igre). Tudi nasploh je celotna reprezentanca zadela manj kot tretjino metov iz igre. Pogrešalo se je več kolektivne igre in je bilo preveč individualnih akcij. Imeti več izgubljenih žog kot podaj pa tudi nikakor ni dobro. A fantje si definitivno zaslužijo čestitke, saj je bilo med drugim tudi nekaj odsotnih (Kroflič, Bandelj itd.), ki bi gotovo dodali pomemben prispevek ter nekoliko razbremenili Jana Videta. V prihajajoči klubski sezoni bo zanimivo videti, kakšno vlogo si bodo izborili. Tu mislim predvsem na tiste, ki bodo igrali v 1. skl, torej Zlatorogov »trojček« ter Vida Boriška iz Hopsov. Slednji je za moje pojme na tem prvenstvu premalo igral.

Evropski prvenstvi sta se končali z različnim uspehom, saj je reprezentanca mlajših članov zasedla 10. mesto, reprezentanca mladincev pa 4. mesto. Čar košarke je ta nepredvidljivost, saj bi človek prej pričakoval, da bo ravno obratno. Glede na tisto, kar sem videl, so bili mladinci bolj povezani, ustvarili so boljšo »kemijo« ter pokazali bolj kolektivno igro. Medtem ko se je pri reprezentanci U20 pokazalo, zakaj prav nobeden v pretekli klubski sezoni ni mogel imeti pomembnejše vloge, kot »pobirati drobtinice« oz. »podajati brisače«. Če ne odstopajo med vrstniki, kako bodo pa potem igrali denimo tekme Eurocupa, sploh pa kake pomembne minute, ko se »lomijo« tekme? Po mojem mnenju je še največ pokazal Saša Ciani, prvi strelec reprezentance pa je bil Urban Klavžar, ki bo lahko še dve leti nastopal v tej konkurenci. Če nisi zraven, je težko reči, kaj je šlo narobe, a že slab začetek s porazoma proti realno slabšima reprezentancama Belgije in Hrvaške je nakazal, da se to prvenstvo za naše ne bo izteklo dobro. Spet pa 10. mesto ni tako slab rezultat, saj že 15 let v tej kategoriji niso uvrstili v četrtfinale. Res pa je, da so lani osvojili FIBA Challenger. A generacija 2001 je močnejša, saj so leta 2019 tudi osvojili medaljo na evropskem prvenstvu za mladince.

Že v enem prejšnjih blogov sem trdil, da se mi zdita generaciji 2004 in 2005 ene boljših ter letošnje evropsko prvenstvo za mladince je to trditev samo potrdilo. Moramo vedeti, da sta manjkala dva glavna igralca (Klavžar, Vide) ter še en nosilec igre (Sergej Macura). Tudi pod košem, kjer bi prav prišla Luka Nikolić in/ali Blaž Tratar, so bili oslabljeni. A dejstvo je, da je večina prej omenjenih manjkajočih fantov že prej nastopala za reprezentanco U17 oz. U20, in verjetno jih niso želeli dodatno utrujati. Konec koncev potrebujejo tudi čas za individualno pripravo na klubsko sezono. Glede na vse manjkajoče je bila uvrstitev v polfinale in končno 4. mesto nedvomno nad pričakovanji. Tudi proti Srbom v tekmi za tretje mesto jim je le malo zmanjkalo, da bi prišli do medalje. A še bolj kot ta tekma jih morda »boli«, da so proti Turkom v polfinalu zapravili prednost 20 točk. S četrtim mestom so se uvrstili na svetovno prvenstvo do 19 let, ki bo prihodnje leto, in kjer bo priložnost za nadgradnjo, torej medaljo. V še močnejši konkurenci bo težje, a zakaj pa ne? Sploh če bodo bolj popolni, znajo »mešati štrene«.

Na evropskem prvenstvu ni bilo kakega izstopajočega posameznika (le Zemljič je dosegal več kot 10 točk na tekmo), a lahko bi rekel, da so bili močni kot ekipa. Predvsem z zmago nad Francozi so verjetno presenetili vso svetovno košarkarsko javnost. Najbolj pomembno pa je, da so fantje videli, da so konkurenčni in na pravi »poti« ter da so dobili vpogled v to, na čem morajo prvenstveno delati, da bodo še bolj konkurenčni. Predvsem si zaslužijo še več minut v svojih klubskih sredinah.

Seveda pa je »v polnem pogonu« tudi že članska reprezentanca, ki jo septembra čaka branjenje evropskega naslova. Ob tem ne smemo pozabiti na slovensko žensko košarko, katerega se dviga, a je še vedno preveč prezrta. A o njej v kakšnem drugem blogu. Lahko sklenem, da košarka res nikoli ne spi, saj košarkarskemu dogajanju tudi košarkarski ljubitelji komaj sledimo oz. sploh ne, in prav je tako.

Blog je bil spisan pred včerajšnjim zaključkom FIBA U16 European Championshipa.