Za nami so še zadnje ligaške tekme na slovenskih parketih v koledarskem letu 2024, tako da je idealen čas za nove analize in da delim moje kavčarske košarkarske misli oz. mnenja. Vseeno mi je, ali se boste z njimi strinjali ali pa ne, a vsekakor bom vesel vsakega komentarja. Leto se je zaključilo s prvima četrfinalnima tekmama v Pokalu Spar, kjer so zaigrale po mojem mnenju trenutno štiri najmočnejše slovenske ekipe. V legendarnem Tivoliju smo lahko gledali ljubljanski dvoboj Ilirije in Cedevite Olimpije. Po neprepričljivem prvem polčasu so slednji pričakovano prišli do zanesljive zmage s 17 točkami razlike. Medtem ko pa je Krka proti Heliosu prišla do presenetljivo visoke zmage (99:75) in je praktično z eno nogo in pol že v polfinalu. Osebno so me seveda najbolj zanimali mladi igralci. Navdušila sta Mark Padjen in Žak Smrekar (oba letnik 2006). Njuna dobra igra nikakor ni naključje, temveč že celo sezono (seveda z določenimi nihanji) kažeta velik napredek v primerjavi z lansko sezono. Pri Padjenu se prav vidi tista potrebna samozavest v igri in zdi se mi, da je proti boljšim ekipam (kot na tekmi proti Olimpiji) še toliko bolj motiviran in posledično igra še boljše. Dodatni zagon in motivacijo je dobil z novembrskim vpoklicem v člansko reprezentanco. Na drugi strani pa Žak Smrekar pridno nabira izkušnje v močni ABA Ligi ter v državnem prvenstvu povprečno beleži 7,5 točke v 18 minutah. Že dolgo pri Krki kakšen mlad igralec ni imel takšne vloge. V glavnem, tako Mark kot Žak sta za spremljati. Tudi Cedevita Olimpija ima talentirane mladince, vendar se žal na tekmi proti Iliriji niso naigrali, saj so, če ne štejemo tujca Beringerja, skupaj igrali le okrog 13 minut, kar je res škoda za tako tekmo. Je pa res, da je eno igrati proti tretjeligašem, nekaj povsem drugega pa proti prvoligašem. V letošnji sezoni prav veliko priložnosti, da se navadijo na ta nivo, ne bo več. Je pa v tretji slovenski ligi kar nekaj zanimivih mladih Slovencev. Mark Morano Mahmutovič v tej ligi za Cedevito Olimpijo mladi povprečno dosega po 17,2 točke na tekmo, še za odtenek boljše povprečje ima za Postojno njegov vrstnik Samed Grošić (17,7 točke), ki je v letošnji sezoni naredil velik preskok. Ker kvalitetnih visokih igralcev v Sloveniji primanjkuje velja spremljati tudi razvoj Aljaža Meniča, Lovra Lapajneta, Martina Tonejca in še koga.
Da se vrnem k prvoligašem, še na kratko pokomentiram prvoligaško lestvico in rezultate po 12. krogih. V mesecu decembru ni bilo bistvenih sprememb. Na vrhu lestvice sta še vedno zanesljivo Krka (razmerje zmag in porazov 11:1) in Helios (10:2). Si je pa slednji privoščil nepričakovan spodrsljaj in visok poraz proti Šenčurju. Bo imel pa Helios kmalu novo priložnost (2. januarja), da v tretjem poskusu v letošnji sezoni vendarle premaga Krko ter jo po številu zmag ponovno ujame. Tudi tretjeuvrščena Ilirija (8:4) si je s presenetljivim porazom proti Terme Olimia Podčetrtku malce pokvarila vtis. Podčetrtek (7:5) je tako še naprej najprijetnejše presenečenje lige in kmalu njegove dobre predstave niti ne bodo več presenečenje. Šentjur je pri polovičnem izkupičku (6:6), kar je nekako povsem po pričakovanjih. Eno zmago manj ima Triglav, pri katerem me predvsem veselijo dobre predstave mladega organizatorje igre Črt Čabrila. Če bo tako nadaljeval, ga lahko v naslednji sezoni pričakujemo na višjem nivoju. Pri 4 zmagah in 8 porazih sta Rogaška in Šenčur. Prve, če se po odhodu Leona Šantlja ne bo okrepila, ob koncu lige ne pričakujem v top 8. V zadnjih dneh je prišlo do menjave trenerja. Šenčur se je po katastrofalnem novembru brez zmage le nekoliko pobral in novembra zabeležil dve zmagi. Tudi januarski spored tekem jim gre kar na roko. Še vedno pa nadaljuje s čudnim kadrovanjem in s podpisovanjem tujcev sumljive (vsaj zame) sumljive kvalitete. Na predzadnjem mestu lestvice je Zlatorog (3:9), katerega očitno z mladim jedrom ekipe čaka še precej dela v boju za obstanek v ligi. Verjamem, da jim bo uspelo. Ker je vsaka zmaga še kako pomembna, igrajo z omejeno rotacijo in denimo Taij Pesjak, eden večjih talentov letnika 2007, ne dobiva priložnosti oz. igra zelo malo. Zadnji z zmago manj je še naprej LTH Castings, ki pa ima po zadnjih nekaj podpisih nekoliko širšo rotacijo igralcev, kar bi lahko v boju za obstanek igralo pomembno vlogo.
Precej sem omenjal mlade slovenske igralce, in to razlogom, saj sem mnenja, da je v njihovem razvoju ključ tudi za razvoj slovenskih ligaških tekmovanj. Ne pravijo zastonj, da na mladih svet stoji. Če se bodo počutili zaželjene, imeli zaupanje stroke in se bo načrtno delalo z njimi, bodo tudi raje dlje ostajali v domačem okolju in ne iskali druge poti, recimo v tuja nižjeligaška tekmovanja ali v ligo NCAA, kot je zdaj vse pogostejša praksa. Seveda pa bodo morali tudi sami pokazati veliko mero delavnosti, želje, energije in živeti za košarko. Če jim bo pa izobrazba ali kaj drugega pomembnejše, pa tudi prav. To je le njihovo življenje in kavčarji se ne smemo vtikati vanj in pretirano pametovati.
