Blog je bil spisan 17.01.2024.
Hitro čas beži in čeprav sta minila že dobra dva tedna v novem letu 2024, je še vedno čas, da analiziramo preteklo leto 2023. Iz vidika košarke ni bilo tako uspešno kot nekatera prejšnja leta, denimo kot leto 2017, ko vsi vemo, kaj se je zgodilo. Sicer smo se tudi lani veselili evropskega naslova, ko so naše mladinke pokorile Evropo, vendar naslov v mladinski konkurenci še zdaleč nima take veljave kot v članski. Bodimo pa pozorni na imena kot so Ajša Sivka, Lea Bartelme, Zoja Štirn (zdaj žal huje poškodovana) in druga, saj sem prepričan, da bodo še veliko dosegle, tudi v članski konkurenci.
Da se vrnem k letu 2017, mi je ena prvih misli, kako hitro je minilo že več kot 6 let od naslova evropskih prvakov ter se kot vsi košarkarski navdušenci sprašujem, če se bo to kdaj v mojem življenju še ponovilo. Pred tedni sem si, ko je prišel na televizijo, končno pogledal dokumentarni film 2017. Ob njem sem podoživel res lepe trenutke tistega septembra. Tako kot je Klemen Prepelič izjavil ob koncu filma, tudi mi košarkarski navdušenci upamo, da bodo posneli še kakšen film. Zakaj pa ne? Spomnim se, kako sem nemočno in razočarano v Stožicah obsedel po četrtfinalni tekmi domačega evropskega prvenstva leta 2013 ter si ob tem govoril, da je šla po vsej verjetnosti še zadnja priložnost za medaljo na velikem tekmovanju ter da jim le-ta pač ni usojena. Nikakor nisem razumel proslavljanja končnega 5. mesta. Ne bom sploh ponavljal vsa razočaranja pred tem, sploh leto 2009 me še vedno preganja. No, prišlo je leto 2017 in celo zlata medalja. Zanjo je bil najbolj zaslužen Goran Dragić, tudi MVP turnirja. Zdaj, ko je zaključil svojo košarkarsko kariero, se mu lahko le zahvalimo za vse, kar je dal slovenski košarki in nam košarkarskim navdušencem ter mu zaželimo vse najboljše na nadaljnji poti. V glavnem, zdaj sem večji optimist, da se bo tak uspeh še kdaj ponovil, kot sem bil leta 2013, seveda predvsem zaradi Luke Dončića.
Moramo se zavedati, da je večina evropskih prvakov iz leta 2017 začela košarkarsko pot v manjših okoljih oz. okoljih, kjer nimajo oz. takrat niso imeli prvoligaša. V prvi vrsti je pomembno, da imamo čim močnejše nižje košarkarske lige, da lahko igralci čim bolj napredujejo in se kvalitetno razvijajo. V prvi ligi lahko kvaliteto rešuješ z do 4 tujci, v nižjih ligah pač ne. Dobro vemo, da je vse več odhodov v tujino že v mladih letih. Žal so naši nižjeligaški klubi preveč spregledani in da ni pravega posluha pri samih sponzorjih.
V tem zapisu bom torej malo pokomentiral dogajanje v letošnji sezoni v drugi slovenski košarkarski ligi. Težko ocenim, kako močna je dejansko liga, a mnenja sem, da ni tako slaba oz. nekonkurenčna, kot bi jo nekateri radi prikazali. V njej namreč igra kar nekaj posameznikov, kateri bi lahko brez težav igrali v 1. skl in mnogi imajo tudi že izkušnje iz nje.
Zlatorog Laško (11 zmag in 4 porazi), nekdaj eden najboljših slovenskih klubov je padel v drugo ligo in mu ne preostane drugega, kot da se vrne k svojim koreninam, in sicer k razvoju igralcev, kar je nekdaj že dobro delal. Predvsem v generaciji letnika 2005 ima dovolj kvalitetne fante, ki mu zagotavljajo, da ob njihovem razvoju poteguje za sam vrh druge lige in vrnitev v prvo ligo. Organizator igre Filip Pirš je ob Leonu Stipaničevu že postal glavni nosilec njihove igre. Ker v Sloveniji primanjkuje kvalitetnih visokih igralcev, velja posebno pozornost nameniti tudi razvoju Blaža Tratarja. Medtem ko za Nika Urbanijo, ki je po poškodbi zaigral le na zadnjih treh tekmah, bomo še videli, kako se bo znašel. V štajerskem derbiju je že nakazal predvsem strelski talent. Od mladih bi omenil vsaj še dve leti mlajšega Taia Pesjaka. Zaenkrat gre Zlatorogu, ki ima mešanico mladosti in izkušenj (v Milošu Miljkoviću, Nejc Strnadu, Tomažu Jerebu) dobro, saj je vodilna ekipa v ligi.
Najbližji zasledovalec Zlatoroga je drugi štajerski klub Celje (10 zmag in 5 porazov), kjer pa ni zaznati kakšnega posebnega talenta. V zasedbi je nekaj igralcev, ki bi lahko prihodnosti igrali na nivoju 1. skl. Da so pri vrhu v 2. skl, je predvsem zasluga prekaljenih in izkušenih Jana Rizmana in Marka Vranjkovića. Vidno vlogo igrajo še Aljaž Škof, Žiga Žepič, Nikola Nik Koprivica ter Matic Boršič. Zadnji od omenjenih je zagotovo naredil pravo potezo, ko je iz Podčetrtka odšel v Celje, saj menim, da prve lige še ne more igrati. Ne smemo pozabiti na letnika 1983 Držića, ki uspešno parira mlajšim igralcem.
Dolenjsko košarko v drugi ligi zastopajo Armicafe Troti (4 zmage in 11 porazov), ki pa so v letošnji sezoni kar konkretno razočaranje. Res je, da imajo veliko težav s poškodbami, a vseeno jih je bilo pričakovati višje na lestvici. Glavna nosilca sta Jure Prus in Rok Vidrih, katera sta že več let v klubu. Mnenja sem, da so v letošnji sezoni malo zašli z vizijo, saj bi njihova prioriteta moralo biti delo z mladimi. Zapustil jih je nadarjeni center Luka Nikolić. V lokalnem okolju je nekaj zanimiv igralcev iz 3. lige, ki bi jim lahko bili za naslednjo sezono zanimivi (npr. Matej Antolovič, Jani Lapajna itd.).
Podobno kot za Trote velja za Ježico (6 zmag in 8 porazov), ki sem jo pred začetkom sezone označil celo za prvo favoritinjo za naslov prvaka druge lige. Pozna se, da se jim je Aljaž Bratec priključil šele pred kratkim ter da pod košem Matic Vesel in Blaž Janežič nista na nivoju iz lanske sezone. Se je pa za zdaj kar izkazal Jan Babič, za katerega si nisem mislil, da si bo izboril tako vlogo. Medtem ko brata Ferjančič igrata standardno, nekako po pričakovanjih.
Več kot Ježica so v tej sezoni zaenkrat pokazali košarkarji Janč ECP Tactical (8 zmag in 7 porazov). Čeprav so jih v zadnjih letih zapustili nosilci, kot so Arne Osojnik, Nal Belko, Luka Lampret, Jurij Višnikar, Tevž Ružić, znajo vedno znova sestaviti kar kvalitetno in simpatično ekipo s precej mladimi. Po udarnem začetku so sicer v zadnjih krogih nekoliko padli v formi, a nihanja so za mlade ekipe pač pričakovana. Sodelovanje z Cedevito Olimpijo in prihod, posoja Vukašina Todorovića in Luke Šmitrana je bila tudi prava poteza. Todorović je glavni igralec ekipe in bi lahko že naslednjo sezono odšel na višji nivo. Kot njegovega naslednika kot posojenega igralca v Jančah pa vidim Marka Morana Mahmutovića, ki velja za najbolj nadarjenega igralca letnika 2007 v Sloveniji. Organizatorja igre Nala Belka, ki je odšel v Šentjur, je nadomestil Jon Dolničar, ki je prišel iz Slovana. Čeprav menim, da je Belko v osnovi kvalitetnejši igralec, pa je tudi Dolničar iz lanske sezone že navajen nosilne vloge. Vse pomembnejšo vlogo pa ima tudi leto mlajši branilec Nejc Dizdarević. Pod košem pa imajo Janče tako in tako v Juretu Ličnu in kapetanu Tomažu Opari eno najmočnejših centrskih navez v ligi.
Enako razmerje zmag in porazov kot Janče ima še en ljubljanski klub Slovan (8 zmag in 7 porazov), nekdaj celo največja valilnica talentov v Sloveniji. Za nekaj več bi ob Maticu Lamutu in Anžetu Germu potreboval še kakšnega tako kvalitetnega igralca. Predvsem Lamut je zanimiv igralec, ki pa mora v prvi vrsti popraviti še met iz razdalje. Izkušeni Igor Tratnik je odigral le eno tekmo, pa še na njej razočaral. Pozna se jim, da sta ekipo zapustila mlada talenta Jon Dolničar in Peter Bandelj. Slednji je odšel neznano kam, baje v ZDA.
Pri Litiji (7 zmag in 8 porazov) sta se letnika 2003 David Križanič in Patrik Kavkler izkazala za dobri okrepitvi, vendar pa veterani Dejan Milašinović, Luka Novak ter Uroš Zadnik niso več v najboljših letih. Prav tako ekipa nima kakega zaledja v mladincih, saj nima igralca letnik 2004 ali mlajši, ki bi lahko sploh igral na tem nivoju. Tako da bo v bodoče potrebno več delati na sami produkciji igralcev.
Še lani tretjeligaš Ipros Vrhnika (9 zmag in 6 porazov) je do zdaj povsem zadovoljila. Glavni igralci so Rok Savić, Anže Zdolšek, Mensud Julević ter tujec Uglješa Mitrović. Nekoliko več sem pričakoval od posojenega igralca Cedevite Olimpije Lona Ličana, a vendarle se fant prvič sooča s tem nivojem. Verjamem, da bo v drugem delu sezone že dvignil svojo igro. Iz Olimpije je posojen tudi Filip Horvat.
Primorska je najbolj zastopana v 2. skl. Čeprav se je pri Gorici (7 zmag in 5 porazov) upokojil Jan Močnik (zdaj njihov trener), so kar konkurenčni. Kot njegova zamenjava je prišel Grega Sajevic. Dobro igra tudi Luka Grum, med mladimi pa najbolj nase opozarja letnik 2005 Samo Vrabec, kateri je imel že lani lepo vlogo v ekipi.
Slabše gre Mesariji Prunk Sežani (4 zmage in 11 porazov), ki je po pričakovanjih zadnja in najšibkejša ekipa v ligi, čeprav so pripeljali kar kvalitetnega tujca Devina E. Gage, tudi prvega strelca lige. Gre tudi za najmlajšo ekipo, kjer se večina igralcev prvič sooča s tem nivojem oz. neko večjo vlogo, na katero pa še niso pripravljeni. Močno se jim pozna, da so ekipo zapustili kar 4 nosilci (Hirschmann, Radanović, Pristopnik, Flerin). Od tistih, ki so imeli lani pomembno vlogo, je ostal le Filip Mugoša. Od mladincev je največji napredek naredil Nejc Ozbič.
Plama-Pur Ilirska Bistrica (7 zmag in 8 porazov) je bila še lani tretjeligaš. Ima mešanico mladosti, kjer po kvaliteti izstopa Primož Škrlj ter starosti oz. izkušenj, kjer izstopata Anže Srebovt ter Robi Hreščak. Ekipa je nevarna predvsem na domačem parketu, saj ima najštevilčnejšo in najbolj zvesto publiko. Prav tako, ker so že dlje časa skupaj, so tudi dobro uigrani. Za kak boljši izkupiček pa jim manjka nekoliko daljša oz. kvalitetnejša klop.
Podobno kot Plama Pur ima tudi Portorož (8 zmag in 7 porazov) nekoliko prekratko klop. Imajo sicer eno boljših prvih peterk – Matija Radanović, Janko Kilibarda, Matic Pristopnik, Adrian Hirschmann, Andraž Rogelja. Bo pa v bodoče potrebnega malo več poudarka na mladih, od katerih najbolj nase opozarja Jernej Cergolj, ki pa je v članski ekipi do zdaj odigral zelo malo minut.
V glavnem, kar nekaj talenta je tudi v drugi ligi, a bo potrebno precej potrpežljivosti in učenja na napakah. Se pa da z načrtnim delom in pravo vizijo marsikaj narediti. Statistik posameznih igralcev namenoma nisem navajal, saj si jih lahko vsak, ki ga to zanima, z nekaj kliki hitro poišče. Pravijo, da naj damo vsakemu dnevu priložnost, da se izkaže, enako pa naj tudi velja, da se da vsakemu igralcu priložnost, da se izkaže. Pogled na samo lestvico tudi kaže, da gre za precej izenačeno ligo, kar menim, da je samo dobro za sam razvoj košarke. Košarkarji in košarkarice naj imajo predvsem veliko motivacije, samozaupanja in veselja do igranja tega prelepega športa, saj če bo to prisotno, bo vse lažje in rezultati, uspehi ne bodo izostali.
