Povzetek mladinskega državnega prvenstva

Ob uspešnih igrah Cedevite Olimpije na mednarodni sceni je v Sloveniji po dolgem času zavladala košarkarska evforija. Niz zmag Cedevite Olimpije v EuroCupu je žal prekinil Bursaspor in jo s tem tudi izločil iz tekmovanja. Le en dober polčas je za ta nivo pač premalo. Vseeno pa je bil v tem tekmovanju v tej sezoni narejen pomemben korak naprej in kar je najpomembneje, povečalo se je zanimanje javnosti in njihova vera v projekt Cedevite Olimpije. Tistemu, ki je odgovoren za združitev Cedevite in Olimpije, se lahko samo zahvalimo.   

Torej naša osredotočenost je bila v zadnjem času povsem usmerjena na Cedevito Olimpijo in druge naše klube ter sploh mladinske pogone smo verjetno komaj opazili. Vseeno sem si dovolil »dotakniti« še pred dnevi zaključenega zaključnega turnirja državnega prvenstva za mladince, kjer so si v Škofji Loki naslova mladinskih državnih prvakov veselili košarkarji Heliosa, ki so v finalu ugnali favorizirano Cedevito Olimpijo (rezultat 61:56). Morda se na zaključnem turnirju ni igrala najbolj kvalitetna košarka, temveč je bila igra ekip bolj obrambno naravnana, kjer pa ni manjkalo borbenosti. 

V tem zapisu tako predstavljam moj pogled oz. kratko analizo ekip, ki so nastopale na zaključnem turnirju najboljše osmerice.

KK GGD Šenčur se je na zaključni turnir uvrstil naknadno po dodatni tekmi z Ljubljano. Iskreno se sam sploh ne spomnim (niti približno), kdaj je bil Šenčur nazadnje na kakem zaključnem turnirju mlajših starostnih kategorij. V tej sezoni se je vse »vrtelo« okoli trojice: Alen Malovčić, Srdjan Tesić in Vojin Ivković. A samo trojica kvalitetnih igralcev za ta nivo je bila pač premalo, da bi lahko izvlekli več kot osmo mesto oz. da bi v četrtfinalu izločili Helios, kasnejšega prvaka. Malovčić je tekom mladinske sezone dokazal, da je še vedno med najboljšimi slovenskimi igralci svojega letnika, vendar pa še čakamo na njegov preskok v članski konkurenci, kjer se v tej sezoni ni ravno naigral. V prvi vrsti bo moral popraviti predvsem met iz razdalje. Medtem ko pa sta oba tujca v tej sezoni lepo napredovala.

KK Podčetrtek je že pogostejši udeleženec zaključnih turnirjev. Glede na to, da je njegova najbolj nadarjena generacija letnik 2004 (torej še kadeti), je bila že uvrstitev na finalni turnir lep uspeh. Kljub temu, da imajo že nekaj izkušenj tudi iz prve članske lige, je bilo že pred tekmo jasno, da kaj veliko možnosti v četrtfinalu proti domačemu LTH-ju nimajo. Predvsem jim za kaj več manjka višine. Glavnega igralca Gašperja Škorjanca so Škofjeločani dobro zaustavili. Sam pa je tudi predčasno zaključil tekmo s petimi osebnimi napakami. Od ostalih igralcev je v tej sezoni največ pokazal Jure Bizjak. Dejstvo je, da fante čaka še precej dela, da si bodo izborili pomembno vlogo v članski ekipi. Bodo pa vsi razen starejšega Škorjanca še vsaj eno sezono mladinci. 

KD Slovan je nekoč veljal za klub, ki v Sloveniji najbolje razvija talente. Zato je res lepo videti, da se počasi pobira. Članska ekipa se je po kar petih letih v tretji ligi končno vrnila vsaj v drugo ligo, kjer so v letošnji sezoni pokazali kar nekaj zelo solidnih predstav. Trije glavni igralci mladincev so dobivali precej priložnosti tudi v članski konkurenci. Matic Lamut je dober atletski tip igralca, Jon Dolničar je predvsem dober strelec, Peter Bandelj pa bolj vsestranski igralec. Vsi trije nosilci bodo lahko tudi naslednji sezoni igrali za mladince (Peter celo še tri leta). Za Slovan podobno velja kot za Podčetrtek. Za kaj več jim je manjkala predvsem višina. V četrtfinalu pa so naleteli ravno na najvišjo ekipo Cedevito Olimpijo, za katero seveda pod košem niso imeli rešitve. 

Večje cilje in pričakovanja je zagotovo imel KK Krka, vendar je v četrtfinalu proti Triglavu prav tako naletel na »previsoko oviro«. Pred sezono sem veliko pričakoval od Jake Klobučarja, a zdi se mi, da v tej sezoni sploh ni napredoval. V članski ekipi je dobival oz. dobiva zelo malo priložnosti. Posledično je neigranje pustilo posledico pri samozavesti v njegovi igri, kar se je kljub dvojnemu dvojčku videlo tudi na zaključnem turnirju. Fant ima nedvomno precej višji potencial, kot ga je pokazal v tej sezoni. Drugi nosilec Rok Zaman je sezono odigral po pričakovanjih. Morda je čas, da v naslednji sezoni naredi korak naprej in odide v boljšo ligo, kot je tretja slovenska (igral je za Krško). Od ostalih igralcev mi nobeden ni posebej »padel v oči«. Rekel bi, da naj bo izpad članske ekipe iz prve ABA Lige nekakšno opozorilo, da naj začnejo bolje delati oz. razvijati mlade domače fante, saj je to osnova za vsak resen klub. Bodo pa imeli že kmalu priložnost za revanšo Triglavu, saj se bosta ti dve ekipi srečali tudi v četrtfinalu kadetskega državnega prvenstva.

KK Triglav spada med klube z boljšimi mladinskimi pogoni, saj se je v treh kategorijah (U15, U17, U19) uvrstil na zaključni turnir. To je uspelo tudi Cedeviti Olimpiji, Heliosu in Krki. Kategorijo mlajših pionirjev (U13) pa ne spremljam, a tudi tam vidim, da je Triglav pri vrhu. 

Med mladinci so pri Triglavu izstopali Lovro Urbiha, Črt Čabrilo in Miha Muratović. Zadnji je blestel na prvi tekmi zaključnega turnirja, Lovro  Urbiha pa na zadnji tekmi, kjer je Triglav za las ostal brez tretjega mesta. Muratović ima tisto potrebno mišično maso, samo manjka mu še tehnika in tisti občutek oz. spretnost z žogo. Črtu Čabrilu pa ravno mišična masa manjka in seveda višina. Bo moral razviti res odličen met, da bo lahko igral pomembno vlogo tudi na članskem nivoju. Je pa gotovo z nekaj dobrimi predstavami v prvi ligi opozoril nase. Lovro Urbiha, ki ima vlogo nosilca v članski ekipi, v letošnji sezoni precej več meče za tri (celo več kot za dve) in na zaključnem turnirju mu je ta met kar dobro šel (10:23 oz. 43 %). Izbran je bil tudi v najboljšo peterko turnirja. Gre pa za zanimivega in vse bolj vsestranskega košarkarja, ki ga velja spremljati. Predvsem za te tri omenjene igralce je škoda, da se Triglav v članski konkurenci v naslednji sezoni seli v drugo ligo. Morda pa bo kdo zamenjal sredino. 

Za KK LTH Castings je zelo uspešna sezona tako v članski kot mladinski konkurenci. Mladi igralci so naredili vidne napredke. Četverica Stefan Ristić, Nace Frelih, Tilen Jugovic in Matej Čibej je imela pomembno vlogo tudi med člani. Veseli, da jih bomo naslednji sezoni videli na višjem nivoju (v prvi članski ligi), kar bo dobra priložnost za njihov dodatni napredek. Niso bili daleč tudi od skalpa Cedevite Olimpije v polfinalu. Najbolj je opozoril nase organizator igre Matej Čibej, ki je bil tudi izbran v najboljšo peterko. Na to generacijo so Škofjeločani lahko ponosni, saj so bili pred letošnjim tretjim mestom med mladinci že državni prvaki med mlajšimi pionirji (takrat še z Alenom Malovčićem) ter državni podprvaki v kategoriji kadetov. Še najbolj pa bodo lahko ponosni, če bo komu uspel preboj na kak višji nivo kot je denimo prva slovenska liga.

KK Cedevita Olimpija je bila kljub drugemu mestu verjetno največje razočaranje zaključnega turnirja. Zanjo je igrala tudi četverica Dan Duščak, Luka Ščuka, Saša Ciani in Robert Jurković, kateri v rednem delu sezone niso igrali. Duščak je bil izbran v prvo peterko, a po moje bi si to bolj zaslužil Ciani, ki je odigral tekmo več in imel tudi boljšo statistiko. Jurković in predvsem Ščuka pa sta bili negativni presenečenji. Sploh Luka ni bil pravi, saj ni zadeval niti zicerjev. Torej se je nekako tudi pokazalo, zakaj (še) ne dobiva minutaže v ABA Ligi in Eurocupu. Tudi Jovanović in Daneu sta prikazala premalo kvalitetnih minut, ostali igralci pa ob omenjeni šesterici niso prišli do izraza. Poudariti velja zelo slab met za tri Cedevite Olimpije v finalu (1/21). Lahko bi rekel, da je za slabše predstave ekipe na zaključnem turnirju »krivo« dejstvo, da sta Duščak in Ščuka polfinalno in finalno tekmo odigrala takoj po vrnitvi iz Beograda, kjer je članska ekipa igrala tekmo ABA Lige, ter da je bila težava tudi neuigranost ekipe, saj niso trenirali skupaj. Je pa tudi res, da tudi pri prvaku Heliosu celo sezono niso trenirali skupaj, saj so bili porazdeljeni po različnih članskih ekipah. Za mladince Cedevite Olimpije še ni konec sezone, saj jih čaka še finalni turnir mladinske regionalne lige. 

KK Helios Suns je do naslova prišel povsem zasluženo, saj je bil prvi že po rednem delu in tudi na zaključnem turnirju je prikazal najprepričljivejše igre. Videti je bilo, da so si njegovi igralci v finalu bolj želeli zmage ter pokazali več želje in borbenosti. Potrebno je dodati, da jih je med sezono zapustil eden izmed pomembnejših igralcev Tim Šujica, na zaključnem turnirju pa nista zaigrala Alen Toroman in Jure Snoj. Vendar jih krajša »klop« ni ustavila ter so se še bolj povezali. Kot pravi kapetan jih je vodil Tibor Mirtić, sam pa tudi postal MVP zaključnega turnirja. Gre za vsestranskega igralca, ki lahko igra na več različnih položajih in kljub svoji višini dobro prenaša žogo. Če bo izboljšal še pregled nad igro in met, bo šlo res za dobrega igralca. Na zunanjih položajih sta svojo nadarjenost ponovno pokazala kadeta Alen Zulić in Jan Zemljič, ki sta se dobro kosala z Duščakom in drugimi branilci. Zulić je v prvi vrsti strelec, ki ga je, ko ima svoj dan, res težko ustaviti. V zaključku finalne tekme je imel nekaj ključnih potez in tudi dosegel zadnje točke. Medtem ko pa je Zemljič malo bolj vsestranski igralec. Oba znata odigrati tudi zelo solidno obrambo in verjamem, da bosta kaj kmalu prišla tudi do redne minutaže v članski ekipi Heliosa. Bi bil pa vsekakor velik preskok iz tretje do prve slovenske lige oz. ABA Lige 2. Podoben preskok je v letošnji sezoni naredil Lenart Sirc in kar nekajkrat pokazal, da velja biti pozoren tudi nanj. Sicer v članski ekipi še ni prišel do redne minutaže, a na mladinskem nivoju je nakazal svoj potencial. V finalu se je zelo dobro kosal z Olimpijinimi (krilnimi) centri. Leto mlajšemu Mihu Mivšku je to nekoliko slabše uspevalo. Če je Lenart Sirc bolj atletski tip igralca, pa bi Miha Mivšek lahko postal tak robusten center, ki seveda zna zadeti tudi za tri. Vsa peterica omenjenih igralcev bo v naslednji sezoni lahko še vedno igrala v mladinski konkurenci. Tudi Tevž Sojer in Žiga Ferjančič sta konkretno oddelala svoje naloge, ki so bile bolj obrambo naravnane.

Da sklenem, bila je zanimiva mladinska sezona, v kateri je precej igralcev lepo napredovalo in lahko le držimo pesti, da bo tistim (letnikom 2002), ki so zaključili mladinski staž, uspel čim boljši prehod v člansko konkurenco. Predvsem morajo verjeti, da bodo uspeli, in vztrajati. Torej ne smejo obupati ob kakih »ovirah«. Ves trud in vložene ure v trening se jim mora in tudi bo poplačal. Bi pa za konec še dodal, da se mi odločitev, da so pred sezono 2021/22 za eno leto podaljšali mladinski staž, zdi pametna poteza, saj mnogi pri 19-ih še niso pripravljeni na članski nivo.