A bo že konec?

Ob spremljanju beograjskih dogodkov misli seveda uhajajo v zeleno sezono. V sezono, ki sem jo pričakoval z veliko radovednostjo, saj se je okoli kluba dogajalo veliko zanimivega, od prihoda novih igralcev do samozavestnih napovedi o lepi prihodnosti. A za običajnega navijača so bili to prej znaki za opreznost kot za naduvano samozavest, saj pri Olimpiji nikoli ne veš kako se bo sezona odvila. Je bo konec že novembra, ko se bodo morale posloviti prve zvezde ? Je bo nemara konec januarja tik pred začetkom drugega dela, ko neizločene ekipe nadaljujejo tekmovanja in se posledično okrepijo s tistimi, ki znajo tapkati, a so prej igrali v izpadajočih ekipah ? Med te je bilo v zadnjih letih treba šteti tudi zmaje. 

Pogled nazaj sugerira, da ni veliko manjkalo za uresničitev enega izmed zgoraj nakazanih scenarijev. Jurica bi z lahkoto postal bivši, če se klubu investicije v trojico neustrašnih ne bi posrečile. Na srečo se je odvilo v drugo smer in celo gledalci so začeli prihajati v dvorano. Kar je mene pravzaprav presenetilo prej v negativni kot pozitivni smeri, saj sem deklarirane ljubitelje košarke v večjem številu v dvorani pričakoval že precej prej, kot pa na znamenitih štirih tekmah (Partizan. Crvena zvezda, Bursaspor, Turk Telekom), ko je bilo v dvorani res dobro vzdušje. Bi si človek mislil, da bi si ekipa delček pozornosti zaslužila že prej, recimo od januarja dalje, ko se je pozitivna zgodba začela odvijati. 

Sezona je torej za zelenega pristaša trajala neobičajno dolgo, že zato se jo lahko šteje za uspešno. Šteje se jo lahko tudi za zanimivo, saj je zgodba vsebovala dovolj zapletov, da se ni izgubljala v predvidljivih rezultatih, zaradi znanega potenciala in dosega sestavljene ekipe denimo. Prav nasprotno, ob celoletnem spremljanju ekipe se je zdelo, da ekipa raste in se razvija in ji nasploh ne moremo očitati večjih pomanjkljivosti. Še več, lahko smo se nagledali lepih prezentacij košarkarske igre. Na alley – oope smo se z lahkoto navadili, na Pullnovo prefinjenost v prodorih in metih za tri točke takisto, pa sploh še nismo prišli do Dragiča in Alena. Prvi že vse svojo kariero kaže vzorčni primer borbenosti, ki odseva v nepopustljivosti, dirjajočih šprintah, pa tudi tricah, skokih in nevsakdanjih prodorih. Vse to je z njim imela tudi Olimpija od novega leta dalje (in ji je prišlo zelo prav). Še bolj zabaven primer je bil zame Omič, ki mu še vedno lahko očitamo odsotnost agresivnega zabijanja (kot v njegovem prvem obdobju), a igralec je dozorel in je odigral vrhunsko. Podaje so postale njegov zaščitni znak, komunikacija z občinstvom še večji, mladenič se je iz širnega sveta vrnil kot dober in izdelan center, ki ga je res fino gledati. Seveda ne gre pozabiti na Muriča – thnx za trojke ! in Blažota, ki je v letošnji sezoni (vsaj meni se tako zdi) napravil preskok ali pa so se mu poklopile okoliščine (kdo bi vedel), a za njim je spet super sezona z vsem najboljšim, kar zna Jaka ponuditi. Se mi zdi, da zanj to prej ni bil običaj, saj je eni dobro sezoni praviloma sledila ena manj blesteča z menjavo kluba. Tokrat ne. In tudi zato so zmage Olimpije postale precej rutinirane, še posebej proti manj renomiranim nasprotnikom, začenši s (ponovno) samoumevnimi zmagami v domačem prvenstvu. 

Ozirajoč se na potek mednarodne sezone spomini res ne bodo preveč kisli. V ABA ligi se trenutno več ne da storiti – zato palec gor !; za triumf v tem tekmovanju se bo moralo marsikaj poklopiti – beograjski dogodki v finalni seriji to zgolj potrjujejo. A pustimo to temo za kdaj drugič, saj je zadeva preobsežna za namen tega sestavka, raje se ozrimo v Eurocup, kjer so razmere definitivno bolj regulirane, standardizirane in uokvirjene. Tam v resnici skeli zgolj zadnji poraz proti Bursasporju, kjer so do izraza prišle (skozi celo sezono očitane) težave – tj. premehak vstop v tekmo in sposobnost igre na meji tepeža. Klinc, letos je bila Olimpija bolj elegantna kot garaška. Alimpijevič je to dobro stuhtal in ukanil zelene. Izkazalo se je, da je Bursaspor kot nasprotnik zelenih, ravno te prvine izmojstril do te mere, da so mu omogočile preboj v finale tekmovanja. Olimpiji ostaja tolažba, da je izgubila proti kasnejšemu finalistu tekmovanja, kar je dobra tema za šank debate ter primerno izhodišče za naprej. Mokre želje seveda gredo v smeri, da se nosilce letošnje ekipe obdrži v zelenem dresu ter ekipo nadgradi s približno enakovrednimi igralci na vsakem igralnem mestu (nekako v slogu Crvene zvezde). Že v času tega pisanja je jasno, da gre res zgolj za neuresničena/neutemeljena/nerealna pričakovanja, ki so bodo verjetno izkristalizirala v neki novi ekipni konstelaciji; sam si želim nadgradnje, ki mi bo omogočila nadaljnje iskanje izgovorov za obiskovanje tekem, ki so v resnici, vsaj nekajkrat letos, bila prostor karnevalskega srečevanja z obveznimi analizami in veseljačenjem pred in po tekmah. Kar je fino in precej drugače kot gledališko spremljanje dogodkov na igrišču.

Skratka, bila je dobra sezona in po dolgih letih ni pretiranega renčanja, ampak bolj zadovoljno klobasanje. Še več, skoraj je na mestu ugotovitev, da je bila sezona dolga in naporna že za gledalce, kaj šele za one na igrišču. Naj se sladke skrbi zmagovanja nadaljujejo tudi v naslednjih sezonah. Kar nas seveda pripelje do proračunskih in podobnih vprašanj, ampak ……ej…jaz samo gledam basket (in sem pa tja bluzim o njem). Recimo, da se večni optimisti v meni veseli naslednjih sezon. Čas je za dopust. Iiiiiiidemo.