Končno ena normalna tekma
Mislim, da bo treba prestaviti Miklavža, saj se mi ne da vsako leto čakati do decembra da prejmem darilo – misim na to, da se Olimpija prebudi. Vsaj zame je bila letošnja jesen tozadevno trpka, saj iz tabora zelenih ni bilo prav dobrih novic. Ne samo, da se je poškodovalo en kup igralcev, tudi ekipa se ni zdela povezana. Imel sem občutek, da nič ni OK. Adams je soliral, rotacija je bila majhna, brez kakšnih pametnih idej v napadu, pa z medlo obrambo. Res sem vse bolj resignirano hodil na tekmo. In 1000 preostalih duš z mano. Niti običajnega »pizdenja« ni bilo slišati iz tribune – kot da je šlo vse k vragu in se čaka samo še zaključni zastor. Današnji obisk se je zato sprva zdel zgolj vljudnostne narave. A so me zmaji na srečo demantirali in postregli z lepo, navdahnjeno, dopadljivo predstavo. Za nameček to ni bila »one man band predstava«, ampak ena taka lepa košarkarska satisfakcija, kjer sem se lahko slinil tako ob lepi centrski igri, kot tudi ob navdahnjenih potezah zunanje linije. Kar nekaj igračev se mi je vtisnilo v spomin, prvi med njimi pa Amar, ki se je očitno povzpel iz manjše krizice, ki jo je bilo zaznati v oktobra in novembra. Z njegove strani je zadnjih nekaj tekem precej profesorskih, precej pozitivno je opazovati tudi njegovo čustveno vpletenost. Zdi se, da Olimpija dobiva novega ljubljenca navijačev. Čeprav so bo moral za to titulo potegovati z Lovrom, ki je tudi precej dobro prestal današnji evropski uvod. Sicer je predčasno obsedel s petimi, a nekaj intervencij, podaj, potez v obrambi in zadeta trojka ter razveljavljen prodor je bilo dovolj, da je prejel največji aplavz od vseh aplaudiranoih zmajev. V smeri proti velikemu aplavzu se je gibal tudi Karlo. Matkovičeva evropska uvertura je uspela, za Olimpijo pomeni veliko. Pomeni centrsko raznovrstnost, vsaj enako vredno lanski, če ni nemara naveza Alen – Karlo celo boljša od lanske Omič – Zach. Dajmo času čas, pa da vidimo. Na sploh so se izkazali tudi ostali, me njimi tudi Mura in človek na robu živčnega zloma, ki je spet postregel s klasičnim repertoarjem. Malo mu še manjka, a več kot očitno se vrača. Za konec prve impresije je potrebno še omeniti, da gre vseeno za zmago, resda izdatno, proti Ulmu, ki za razliko od Olimpije, ki ima težave zgolj v Eurocupu, ne blesti nikjer in zato ni ravno veliko referenca. Mimogrede: lakovičev Ulm se je zdel precej boljši od tega letošnjega. Kakorkoli: očitno se prava sezona za zmaje začenja šele sedaj. Kam ekipa sodi bodo pokazali že naslednji dnevi. Prvi v goste prihaja Partizan. Pridruženi evroligaš bo kar pravi pokazatelj letošnje Olimpijine resnosti. Lanska statistika je super, zakaj letos ne bi bila enaka. Se vidimo v nedeljo v Stožicah, da skupaj ocenimo letošnji domet zelenih.
Basket kozarci
Imam se za potrpežljivega človeka, ki mora pregnesti karnekaj tega, preden se razpoči. Ampak, ko mi pa začnejo mutiti s pirom, me pa rado pogreje. In med temi, ki obvladajo tovrstno gretje so najboljši tisti, ki upravljajo z dvoranami v najlepšem mestu. Naj v prid te trditve navedem zgolj tisto anekdoto iz poletja 2021, ko sem si šel v Halo Tivoli ogledati finale odbojkarskega državnega prvenstva. Takrat so na vhodu stali vratarji, ki so vestno pregledovali vstopajoče, njih nahrbtnike in ostalo robo ter pri tem izločali prinešene napitke – vsaj na začetku, kasneje je vnema popustila. Saj to štekam, sploh ob pogoju, da imaš potem notri možnost zapravljanja za tekočine. Ampak ne, v tisti odbojkarski seriji si v dvorani lahko kupil samo kokice, ostalega ne. In sem šel domov pretirano žejen, a sit koruze. In potem se meseci obrnejo, nastopi november, ki je čas, ko se dokončno izkristalizira spoznanje o bluzenju košarkarske Olimpije v še enem letnem intervalu. Vseeno grem na tekmo, ker je košarka zanimiv šport in šansa za zmago vseeno obstaja. A me pogreje še preden stopim na tribune. Izza šanka mi gospodična sporoča, da velik hmeljev napitek stane 4 € in da je potem še dodaten € za kozarec. Kavcija torej. Si mislim, ok, bolje trda kot mehka plastika , občutek pri pitju je definitivno boljši. Pretirano ne godrnjam in si zgolj mislim, da bi lahko spisali kako obvestilo o kavciji in tudi o uvedenem brezgotovinskem plačevanju v dvorani. Do konca tekme odmislim, da so sogledalci moji družbi en kozarec hladnokrvno »pljunili«, grem proti izhodu z enim praznim, prepričan, da dobim cekinček nazaj (ker kava iz avtomata vedno sede, že zaradi družbe anede). Končno srečam zbiralko kozarcev za šankom, ji podam kozarec, ona pa mi z neko samoumevno gotovostjo nazaj vrne plastičen žeton, češ da ga lahko naslednjič vnovčim v dvorani. Ojla ljubica, to se meni ne zdi kavcija, ampak prej izsiljevanje, če ne celo kraja. Zato: en velik NE taki organizaciji. Pridobivate še enega člana, ki bo raje spraznil piksno v garaži, kot zaradi brige trajnostne ekologije zbiral kozarce v dvorani. Res mi gre na jetra tovrstna podjetnost. 14 dni kasneje je zgodba še boljša: odprt je zgolj en šank. Med polčasom priti do piva je misija za najbolj potrpežljive. Bravo !
