Pred začetkom sezone se je skozi spomine sprehodil forumaš Pale.
Nisem še nek star fotr, da bi z nostalgijo zrl v preteklost in pisal spomine. Je pa že kar nekaj časa minilo od moje prve tekme. Ne spomnim se s kom smo igrali, niti rezultata. Vem samo, da me je fotr enkrat vzel s sabo na tekmo. Z njegovo družbo smo se dobili v Keršiču in odrinili čez cesto na tekmo. Spomnim se polne dvorane, sedeli smo nekje na vrhu tribun v mali tivolski dvorani. Spomnim se rahle meglice cigaretnega dima, kibicarjev in njihovega pametovanja, veselja ob doseženih koših,.. Ful je blo dobr! Še bi! Izbira kluba itak ni bila vprašanje, glede na to da smo stanovali ob bežigrajskem stadionu. Športa pa tudi ne, oba moja sta igrala košarko in šele veliko kasneje sem ugotovil, da je bila matka dejansko huda, ko sem našel neke stare jugoslovanske albume s prvoligaškimi ekipami.
Potem so moji spomini glede Olimpije bolj selektivni. Ni naključje, da se vedno bolje spominjamo pozitivnih stvari. Kako Hauptman in Horvat praktično nista mogla zgrešiti v finalu proti Taugresu. Kako je McDonald našel Stepanio za zmago sredi Zagreba. Če primerjam z današnjim časom je to podobno kot, da bi letos v polfinalu ABA dobili Zvezdo na tretji tekmi v Beogradu. In potem final foura tisto sezono, Miličevega kucanja in prekinitve zaradi razsute table. Več ali manj sem večino tekem takrat gledal po TV, no kasneje smo bili s kolegi redni obiskovalci Tivolija. Čakanje na karte pred blagajno, da smo v živo gledali Jasikevičiusa kako cepa trice Olympiakosu. Coast to coast Ilievskega v zadnjih sekundah, nasprotnika se več ne spomnim. Celo Modul Group imam v nekem, ne povsem negativnem spominu. Takrat je bil tik pred podpisom Jan Rozman, zdelo se mi je neverjetno, da bo one of us, ki smo se še nedavno skupaj žogali v mlajših kategorijah, igral za Olimpijo (no potem je to veliko bolj pričakovano kmalu uspelo Domnu Lorbku)! Še zdaj se čudim, da tisto sezono nisem bil tepen, ko kot mulc nisem na tribuni spustil mimo nekih fotrov, ki so zapuščali dvorano dve minuti do konca ob ogromnem zaustanku. Pa kasneje evroligaških tekem v ledeni dvorani, kdor je bil na tekmi si bo za vedno zapomnil Miličevo polaganje preko Smodiša. Vsi v dvorani smo vedeli, da bo šel v prodor v desno, ampak na tisti večer je bila to neubranljiva akcija. Pa gužve po tekmah pred horsom, od koder smo nadaljevali naprej na žure v Tramontano. Še takratno punco sem vzel s sabo na eno tekmo, pomoje se me je kar malo ustrašila, kako se miren fant kakršnega me je poznala, lahko dere in nervira.
Kmalu po selitvi v Stožice se je žal evforija okoli kluba končala. Priznam tudi sam zadnjih deset let nisem bil več reden gost na tribuni. Pet, šest tekem na sezono pa še enkrat toliko po TVju. No, lani sem spet začutil pravo štimungo na tekmah, energijo publike in pravi pristop igralcev. Naježijo se mi kocine kako je v dvorani odmevala Mala terasa… Komaj čakam novo sezono in pričakujem, da se bo momentum nadaljeval.
Ali bomo še kdaj strah in trepet najboljših evropskih klubov? Najbrž ne, oziroma je za to relativno malo možnosti. Kaj si torej želim od Olimpije v prihodnosti?
Želim si čez nekaj let tudi jaz peljati sina na tekmo, da bo mali rekel – Uau, res dobr! Všeč mi je! Kdaj greva spet?
