Kako hitro se situacija lahko spremeni. To je edino, kar mi kot uvodni stavek pade na pamet. Ko sem nazadnje v melanholičnem vzdušju sedel k pisanju bloga, so bili časi vse prej kot rožnati. In še več, malokdo (na čelu z menoj) si je mislil, da se v borih dobrih dveh mesecih lahko tako zelo veliko spremeni. Na bolje seveda. Vedno pa za napredkom stoji nek razlog. No, tokrat so to po mojem mnenju kar trije. Pa gremo kar lepo po vrsti.
Ko nas je koncem novembra prijetno presenetila vest, da se v zmajevo gnezdo vrača eden od ljubljencev navijačev Alen, je to nekako nakazovalo na boljše čase. Ne zgolj z vidika kvalitete (ki jo Alen zagotovo premore), sam sem bil njegovega prihoda vesel predvsem iz razloga njegovega značaja, ki deluje kot vitaminski booster, ki iz dremeža zbudi še tako zaspane posameznike. In prav to se je tudi zgodilo. Počasi so se namreč začeli prebujati tudi oklepniki, ki so do tedaj, bolj kot na drage okrepitve z bogato kariero, spominjali na rekreativne mladince, ki se bolj za šalo kot zares podijo po srednješolskih igriščih.
Alen je že na prvih tekmah pokazal zakaj ga je vredno imeti v svoji ekipi. Kot prvo je seveda Slovenec (pa pustimo zdaj ob strani reprezentančne zagate), kot drugo pa ima nekaj, česar letošnja Olimpija vse do njegovega prihoda ni imela. Nalezljivo karizmo ter nepopustljivost. Popolnim laikom se verjetno zdi vseeno ali Alen glasno spodbuja svoje soigralce ali navijačem skandira, da ekipa rabi še dodatno spodbudo. Ampak prav to je tisto, kar danes največ šteje v košarki. Temperament, kemija in borba. In prav to tudi navijači najbolj cenimo.
Da ne bom krivičen, se moram opredeliti še do ostalih dveh razlogov, ki sta poskrbela, da je danes biti Olimpijin navijač neprimerno lepše kot je bilo to na začetku novembra. Govorim seveda o Yogiju in Zokiju. Yogi Ferrell? O njegovi košarkarski kvaliteti niti ni vredno izgubljati besed, že samo dejstvo, da je bil tekom svoje NBA kariere izbran v 2. peterko novincev lige, je dovolj zgovorno. Sem pa pri njem sam opazil bistveno večjo motivacijo in borbenost kot smo jo sicer vajeni od Američanov, ki igrajo v Evropi. Videlo se je, da je po nesrečni avanturi pri Pao-tu še kako lačen dokazovanja, ne le drugim, pač pa tudi samemu sebi. In zares se je, kljub temu, da smo pred njegovim prihodom, praktično vsi dvomili vanj predvsem v smislu njegove taktične primernosti za letošnjo ekipo, izkazal kot zelo pomembna okrepitev, ki bo imela v prihajajočem obdobju, ko prihajajo za klub ključne tekme, še bistveno večjo težo. Tip vsekakor ima tisti clutch, ki ga Olimpija potrebuje.
Namenoma sem prav za konec hranil Zokija. Koseščan, ki pa do letos še nikoli ni igral v dresu Olimpije, čeprav se je ga je vse od prihoda Cedevite konstantno povezalo z nami, a se njegov prihod nikakor ni poklopil. Očitno tedaj (še) ni bilo namenjeno. No, tokrat se je poklopilo, in moram priznati, da je bil učinek tega kot bumerang, ki se je dobesedno odbil od vsakega člana ekipe in strokovnega štaba. Takoj se je videlo, kaj je Zoki ekipi prinesel, nepopustljivo energijo, borbo do zadnjega atoma moči, stik z navijači in s soigralci ter leadership, ki smo ga dejansko pogrešali, saj vsi vemo, da ne Jaka in ne Edo nimata prav vseh karakteristik, ki jih leader mora imeti in ki jih je Olimpija tako zelo potrebovala.
Zokija pa ni potrebovala le Olimpija in navijači, temveč morda še najbolj Jurica, ki je bil kar nekaj mesecev topovska hrana kritikov in hkrati tudi metek, ki ga bodo odgovorni ravnokar izstrelili iz kluba. Ampak nekako po spletu naključij je Jurica »preživel«, prišli so Alen, Yogi in Zoki in kar naenkrat navijači niso bili več tako zelo zaskrbljeni nad letošnjo sezono. Nekako se je v vseh nas zbudila neka mirnost, da se nam bo na koncu poklopilo tako kot smo si vsi želeli pred sezono. Ali pa morda še kaj več. Kot že pregovorno poudarjamo: najbolj ključne tekme šele prihajajo in dejansko je najbolj pomembno kako se izkažeš na tekmah, ki odločajo kam se bo obrnila sezona.
Ko pogledam trenutno ekipo, tudi v mojih mislih nista več prisotna razburkan vihar in skepsa, kaj bo prinesel jutri. Nekako vem, da imamo poleg kvalitete zdaj tudi tisto, kar smo najbolj pogrešali na začetku sezone: kemijo in borbenost. In sam ne bom presenečen niti, če se sezona obrne v smer nad načrtovanimi cilji pred sezono. Zakaj pa ne? Kvaliteto imamo, navijače tudi, zdaj pa smo dobili nekaj, kar vsak potrebuje za preživetje – srce.
Donacije krijejo stroške domene, gostovanja, nadgradnjo opreme tudi nagradne igre, itd.
