Ob vstopu v novo sezono

Obljubim, da se naslednjič posvetim bodisi aktualnostim bodisi spominom na slavno preteklost, a za uvod sem moral tudi malo pofilozofirati. Zato sem vam v naslednjih odstavkih serviral nabor idej, ki so se podile okoli mene nekega večera sredi tedna in so bile seveda neobhodno povezane z Olimpijo. Če me bodo na Blokadi trpeli še naprej, bodo izlivi zelenega fotra z vami na redni bazi. Izvolite v pokušino:

Navadi se ne gre kar tako odreči. Sploh, če je ta prijetna in skoraj zdravju prijazna. Pač, odmisliš, navijaški mazohizem, si skiciraš lepe poteze in se zaženeš v novo sezono, ki poleg ogleda tekem prinese še druženje, rezoniranje, pa recimo redno rekreacijo. In tako letos spet stiskam pesti za basketaško Olimpijo ter premlevam kaj in kako se ima zgoditi v nadaljevanju. 

Oni dan, beri prejšnji teden, še pred začetkom AB(e) sem zavil v Tivoli, kjer sem si drugi polčas proti Krki zanalašč, prav za obuditev nekdanjih občutkov, ogledal čisto blizu nekoč najbolj glasnega dela tribune, tam skrajno desno pod Rožnikom. In zavzdihnil – v glavnem z globokimi, pozitivnimi vdihi. Že drugič letos se je na tekmi nabralo dovolj materiala, da se je premlevanje situacij zavleklo v noč. Pa se sezona še začela ni. Moram preveriti, če je Elipsa še odprta – ampak o tem ob drugi priliki.

Še pred premislekom o letošnji ekipi priobčim, da so se sentimenti spremenili, vsaj pri meni. Ne gre več toliko za slepo čustvenost do ekipe, ki pušča srce na parketu, še posebej zato ker je prva peterka iz sosednje ulice. Ta aspekt se je na žalost sčasoma izgubil in sedaj predstavlja zgolj delček cele zgodbe. Gre bolj za navdušenje nad korektno košarko, ki se ima zgoditi tik pred mojimi vhodnimi vrati. Navijač v večini športov, v prvih postavah svojih ekip redko občuduje lokalne boyse, ki skačejo pod nebo, kar bi bila sicer topika vredna daljšega razmisleka, a tudi to naj bo za kdaj drugič. Nekaj je jasno – sveta rešili bomo ne. Je pa vsekakor umestno vprašanje, če je letos kaj drugače ? Poglejmo: tu so Edo, Jaka, Luka, Žiga, Alen in Ščuka, zato palce gor. Sploh slednji je čez poletje očitno veliko časa preživel na treningu in v fitnessu, kar se mu precej pozna, saj so njegove predstave všečne, prihodnost svetla. Sam pogrešam še Radoviča in hkrati držim pesti zanj, da mu v Zagrebu uspe peljati svojo zgodbo uspešno naprej. 

Vzgoja mladcev gre vedno težko z roko v roki s pričakovanim tekmovalnim uspehom, kar je največja zagata klubov na nivoju Olimpije. To so klubi, ki nimajo neomejenega proračuna, hkrati so paradni konji svojih okolij, zaradi česar se od njih vedno znova pričakuje uspehe, a tudi vzgojo domačih igralcev, ki naj bi bili magnet za gledalce in tudi esenca kluba. Menim sicer, da bodo predvsem zmage (in korektna zgodba) pripeljale ljudi v dvorano, a tudi sam še vedno mantram, da lokalni igralci morajo biti, sicer lahko klub postane zgolj menedžerski poligon. Za ogled ekipe, sestavljene res zgolj iz domačih igralcev, je potrebno obiskati tekmo kakega drugega kluba, nemara v slovenski ligi, a pri Olimpiji (in še kakšnem klubu – Janče pliz objavite urnik, da vas počekiram !) naj bi šlo za sobivanje ambicioznosti in pedagogike. Pa si moram na tem mestu kar takoj priznati, da v bistvu bluzim. Tudi včasih se je za uspeh pisala vmesna.(domačega in ostalega) zgodba, in zdi se, da je podoba o ekipi polni basketašev domače košarkarske šole bolj iluzija iz preteklosti. Ta je vedno slavna, junaška, prijetna. Ključni zajeb: zaradi teh lepih iluzoričnih spominov na junaško usklajene zelene ekipe talentiranih, ne nujno lokalnih osebkov, še vedno obiskujem dvorano (in bluzim še naprej).  

V teh časih je poleg promocije lokalnega, pomembna naracija trenutne zgodbe, ki jo jaz vidim predvsem v naslednji zagonetki: kako iz razpoložljivih resursov ustvariti spodobno košarkarsko zgodbo. Zdi se, da gre za navezo dovolj velikega kupa denarja, sposobnega športnega direktorja in pronicljivega trenerja (in nekaj sreče), ki naj izbrani nabor igralcev zapeljejo tako, da bodo sezonski dosežki šli čim višje. Po prvih ogledalnih tekmah in vseh novicah, povezanih z Zmaji, se zdi, da je ekipa, ki upravlja s klubom napravila en korak dlje. Spotoma še dodam, da se mi zdi res super, da so sezoncem iz prejšnje sezone, karte avtomatično podaljšali. Nasploh komunikacija običajnega gledalca s klubom in obratno štima. Počasi se vzpostavlja všečna celostna podoba, veš celo na kateri avtobus moraš biti pozoren v prometu.

PHOTO: KK Cedevita Olimpija

Ta avtobus je letos kar poln. Nekaj igralcev se je sicer zamenjalo, a na prvo žogo so prišleki vsaj enakovredni, če ne boljši od lanskega nabora. In predvsem je prišlekov več kot je bilo odhajajočih, zaradi česar se zdi, da ima Olimpija širši kader. Laično si predstavljam, da bo zato letos igra raznovrstnejša in ne bo odvisna predvsem od prve peterke. Zaradi tega pričakujem zanimivo sezono z uvrstitvijo med 4 v ABA in evropskim napredovanjem. Nekaj podobnega sugerira tudi pogled na sisteme tekmovanj in nasprotnike. A zaenkrat je še daleč od tega, da bi lahko trdili, da bodo cilji doseženi samoumevno. Ekipa je po mojem res boljša na papirju, a iz ogledanih tekem (Bayern + Krka) sklepam, da se zmaji še niso čisto povohali med sabo. To priznavajo tudi sami. Igra še ne teče gladko in za vsako zmago do sedaj, so se morali fino pretegniti. Opaziti je bilo nekaj napačnih podaj in zastojev v igri, ko bi žoga morala krožiti, pa se je kar brezidejno ustavila. A na koncu je bila zmes individualnih kvalitet in trenerjevih napotkov na obeh ogledanih tekmah dovolj za zanesljivi zmagi. Pri čemer je potrebno izpostaviti še, da na nobeni od teh tekem Olimpija ni igrala v popolni postavi. Kar v bistvu veseli in viša napetost pred prvo naslednjo tekmo. 

Take in podobne mi rojijo po glavi, zato komaj čakam (zopet) na začetek sezone. Ob zmagah bodo stvari omenjene prej, zgolj skrbi za picajzle, a se zna zgoditi, da bi niz porazov lahko to ekipo preobrazil v egotripaško reševanje morebitne nasedlosti. Golemac se mi zdi dovolj pasji, da se to načeloma ne bi smelo zgoditi.

Upam seveda v nasprotno in držim pesti za slavno, zmag polno, sezono. A veš……ker potem…..ker potem fotri (in ostali), ki smo glasno občinstvo, lažje pridej(mo)o do dovolilnic in se dvorana kar polni…«Dvignimo roke gor…..« je še vedno povsem spodoben napev…Opisanemu sledi (sploh v moji glavi) pravljica v obliki všečnih iger, čudovitih zmag, čudežnih potez, polne dvorane, hudega druženja in vsega ostalega, kar sodi zraven. Zato Zmaji basketirajte navdahnjeno, da bo v dvorani dovolj glasnih fotrov (in ostalih), ki bodo hrumeli v čast in slavo zelenih ! 

Privoščim dobro sezono !