Stresne situacije si zadnja leta kar prepogosto sledijo ena za drugo, od 2019 dalje je seštevek nasploh mučen, pa čeprav letnica pomeni tudi revitalizacijo Olimpije oz. vitaminizacijo zelenega. Virus, epidemija, vojna. Premišljevanje o prihodnosti kar naenkrat ni zgolj pogled proti blagostanju, ampak bolj proti zagotavljanju osnov. Kar, precej, fakin najeda. Prepovedi, opozorila, nasveti, zapovedi so postali standard, nova normalnost, histerija običajnost in seveda odsotnost umirjenosti in premisleka. Neka živčnost je v zraku. Vsaj mene trga v to smer. Zato iščem normalnost. Neko predvidljivost, utečenost.
Del te zame pomeni tudi obisk basketaške tekme. Ki je v bistvu cel ritual, ki se ga planira vnaprej. Se je treba dogovoriti za odhod, je treba premisliti prevoz, naštudirati obvoze, odkljukati družinske zadeve, se spraviti v ustrezno mentalno stanje, kjer pridejo v ospredje otroška navdušenost nad športom, zanimanje za statistike, premlevanje tračev o igračih in take stvari. Normalno: predpostavljam zmago domačih zelenih in korekten basket*. Ni bilo veliko tega v zadnjih letih, če sem čisto pošten. Normalnost zame pomeni tudi tisti pir na tribuni, pomeni stisk roke s frendom, ki ga vidim zgolj še na tribuni, pomeni pomenek pred, med in po tekmi, dovtip z redarjem, ki je vedno na istem mestu in se me razveseli vsaj toliko, kot se jaz njega. Ker valjda obema ta kratek moment pomeni isto: normalnost. Šele, ko ti te stvari onemogočijo, se zaveš koliko pomenijo. Ogromno. Zadnje čase je tega manjkalo in koliko razlogov je bilo za tako stanje.
Hecna ekipa, različni karakterji, nezaupanje v projekt, ugovori zaradi oranžne barve, pa epidemija in vse možne covid prekinitve in omejitve, pa z njimi povezani strahovi in dvomi. Res noro. In potem se končno covid ukrepi vsaj deloma sprostijo, pa ekipa zabluzi in od nje nič, zgolj menjave igračev in iskanje balance. Pa odganjanje trenerja. Olimpija je res preživela turbulentno jesen (oz. nekaj njih). Normalno, da ni bilo ljudstva na tekmah, tam smo bili zgolj tisti z letnimi. Kar je včasih precej depresivno, ker valjda se sčasoma počutiš kot star zakonec, ki točne ve, kdaj bo boljša polovica, oprostite izrazu, prdnila.
Ampak časi so se vsaj malo spremenili: sicer je še vedno tu grožnja vojne, tudi covid se skriva tu nekje, a zeleni beležimo/jo enajsto zaporedno – kar vrača nasmeh na lica / normalnost again, pri čemer poudarim zgolj zadnji dve pobedi. Ti dve sta bili doseženi z neko mirnostjo, pri obeh sem imel zelo kmalu po začetku tekme občutek, da se bo izšlo pozitivno. In se je. Pri čemer se zdi, kot da je ekipa dozorela, da so vloge porazdeljene ustrezno, da igrači svoje pozicije jemljejo resno, brez fige v žepu. Kot da se je ekipa sestavila, res. Zadnji trije angažmaji so bili res zadetek v polno. Omić kot motivator, duša ekipe (Bud Spencer & Terence Hill hkrati 😀 ) in človek, ki se je naredil v centra, Zoran, kot poosebljena borbenost na robu živčnega zloma in Yogi kot fant, ki raste, nadgrajuje svoje igre in bogati ekipo. Lepo so dopolnili like, ki v zlem vztrajajo od začetka sezone. Še Golemi se sem pa tja kar usede in ne tuli (ker sicer bi nas moralo še precej bolj skrbeti za njegove glasilke; da sploh ne razmišljam o Obradovićem besednjaku, ki ga Golemi obvlada v nulo 😉 .
Skratka, sezona je kar naenkrat postala znosna in zanimiva. Olimpija zmaguje, je konkurenčna. Ni to neko mučenje, to je korekten basket, na tribuni se čuti pozitiva. Marec bo zanimiv. Normalnost pač. Naj traja.
*korekten basket: zgolj na hitro, nabijaško – pričakujem basket, kjer se proste zadeva po defaultu, kjer se v napadu igra premišljeno in raznovrstno, se izkorišča talent, a se ne sili na silo, pričakujem basket, kjer se igra borbena obramba s soljo v ideji, pričakujem basket, kjer štetje korakov ni vrhunec, ampak samoumevnost.
O blogu lahko podebatirate tudi na našem Forumu Podcasta Blokada.
Donacije krijejo stroške domene, gostovanja, nadgradnjo opreme tudi nagradne igre, itd.
