Pa poslušam te dni različne podcaste in ugotavljam, da nisem edini fasciniranec nad športnimi spektakli, a hkrati ugotavljam tudi, da me navedbe iz Enotnosti, o tem kako se je pozdravilo Fučko 100 let nazaj, postavljajo v položaj starine. Ker valjda sem bil tudi na tisti tekmi, pa ne kot petletnik, ampak kot mulc na prehodu iz srednje na faks, kar so definitivno leta za nabiranje izkušenj, zorenje. To je bilo obdobje, ko je bila Ljubljana v bistvu korektno mesto, kar se tiče obiskovanja tekem. Vedno je bilo na voljo nekaj za tribunske odvisneže. Tisti za Olimpijo smo kar pogosto debatirali o trojčkih (tj. košarkarski, fuzbalski in hokejski prvaki v isti sezoni). Zaradi Zmagadinove ere se je gledal dober basket, v fuzbalu se je sicer vedno bluzilo – turbulentne sezone so bile stalnice in tu je bila še Alpska liga, kjer je bila Olimpija med boljšimi. V Tivoliju je takrat padel tudi Feldkirch. A definitivno so bile košarkarske tekme ob četrtkih osrednji dogodek posameznega tedna.
Tekma ni bila zgolj dogodek, ki bi trajal za čas trajanja tekme, ampak je bil vsaj v primeru moje družbe precej več. Tekma je bila stičišče frendov na poti k odraslosti, kjer smo še zadnjič intenzivno iskali skupne točke. Skupaj smo bili keramičarji, komercialisti, grafični oblikovalci, študenti, gimnazijci, strojniki , pa še kakšno izobraževalno vejo bi lahko našli. Vsekakor smo bili nabor različnih likov, ki jim je bila skupno gledanje basketa in Olimpija. Kar tradicionalno se je naša tekma začela uro, raje dve prej, preden je sodnik zapiskal uvodni žvižg. Bil je to še čas turnusov in najrazličnejših opravkov, zato je bila Elipsa pred Poljansko idealna točka za zbiranje. Tam so se spletale različne debate, tam so se oblikovala stališča, tam so se izmenjevale novic in trači. In seveda: večkrat se je stvar, ne bom rekel zakomplicirala, ampak zavlekla, zato smo vedno znova iskali načine kako kar najhitreje uleteti do Tivolija in še pravočasno priti na tekmo. Peš čez center, morda čez Tivoli v teku, z avtobusom mimo Magistrata in čez Kongresnega, morda s taksijem, ali s frendovim avtom od fotra po različnih bolj ali manj legalnih variantah ? Različni poskusi so bili večkrat neuspešni, zato smo razvili teorijo, da moramo zamuditi uvodno minuto ali dve, če hočemo da Olimpija zmaga. Ker ko Sostro uleti, je to tako. Vraža je kar nekaj časa delovala, Olimpija je prišla do tretjega mesta v Evropi.
Skozi leta se je zadeva spremenila: Olimpija ni več vseobsegajoča, dogajali so se ji padci, tudi nekaj vzponov in kontinuiteta obiskovanja tekem s frendi se je počasi preoblikovala. Tekme Olimpije niso bile več dogodki »par excellence«, za vedno več osebkov obisk tekme ni bil več visoko na priroritetni listi, bile so druge stvari: služba, opravki, otroci, žene, bolezni in ostalo. Bando je ugrabilo življenje, iniciacija je bila opravljena že zdavnaj. Seveda so se vmes spremenile tudi družbene okoliščine, zaradi česar je Olimpija zdrsnila nekaj klinov na prioritetni lestvici družbenih subjektov .
In potem se nekega dne zbudiš ter ugotoviš, da hodijo na basket zgolj še zanesenjaki, ki imajo radi ta šport in zato pustijo ob strani vse mogoče mahinacije ter še vedno pridejo na tekmo, kjer ugotavljajo domet poletnega igralskega nabora. Pa navijajo, renčijo, pizdijo, debatirajo, se skoraj vsi poznajo vsaj »po faci«. Ti nadobudneži seveda vsako poletje znova pričakujejo konkretna imena v ekipi in vsakič znova vzbrstijo, ko se nakaže žarek upanja. Ni jih pa veliko. Ocenjujem, da jih je v Ljubljani tam okoli 1500, kar se tiče basketa, približno toliko je tudi fuzbal navdušencev in recimo, da je toliko tudi hokejskih fanatikov. Ampak verjetno raje manj. Našteto znese približno 1% Ljubljančanov (če zaokrožim, da v Ljubljani živi cca 300 000 ljudi), ki jih Olimpija zanima do te mere, da hodijo redno na tekme. Ostali obiskovalci so tisti, ki se palijo na uspehe in napolnijo določeno prizorišče ob uspehih zelenih. A kljub temu, da so vse tri Olimpije letos pri vrhu ali blizu njega, zelene vročice in borbe za vstopnice nisem opazil še pri nobeni izmed trojice. Zdi se, da upanje obstaja predvsem pri hokejski in basketaški Olimpiji, medtem ko fuzbalska zelena spet pluje v nekih svojih odtenkih.
Upanje je, a se je malo zataknilo.
Basketaški nastavki so poleti, še septembra, izgledali precej obetavno in vsekakor bolje kot izgledajo sedaj. Prišleki iz Panathinaikosa, iz neposrednih konkurentov, prišel (in sedaj tudi že odšel) je še tip iz VTB z obetavnim točkovnim povprečjem, zaradi česar je bilo lažje preboleti izostanek Perrya. Proti Bayernu je izgledalo, da zdaj pa bo. Upanje je nalezljiva stvar in to je po mojem začutila »tudi zahtevna ljubljanska publika«, saj se je začela vračati v dvorano. Pa smo dobili optimisti malo po buči.
Idemo dalje, sezona je še dolga. Še daleč je od resignirane depre. Upanje na zeleno pomlad ostaja. Morda se celo tribune napolnijo.
facebookinstagramtwitteryoutube
