Tt, tt, tt,…
Pri meni je bilo v Hali Tivoli.
Enih 7 let sem mogu bit star.
Prvič na tekmi Olimpije.
Fotr, moj starejši brat in jaz.
Quality time fotra s sinovi.
Valda boš 7- in 11-letna sinova pelu Olimpijo gledat.
Iz Bežigrada proti Tivoliju z avtom.
V Tivoliju pa taka gužva, da sploh čez križišče nisi pršu.
Nč, gremo v Šiško parkerat.
Na Lepodvorski smo imel družinske prijatle, pa smo tam avto pustil.
Že hoja od tam do dvorane je bila za 7-letnega malinovca šok.
Saj smo dostkrat šli v Tivoli, ampak na dan tekme… gužva na fertik, folk povsod.
To je bila sezona po 3. mestu v Rimu, Tivoli je bil v tistih letih poln.
To ni blo par 100 ljudi, to je blo par 1000 ljudi, ob Celovški, na Celovški, pred dvorano, povsod.
Tt, tt, tt.
‘’Tamav, drž se me, da se ne zgubiš’’.
Karte smo mel za zahod. Seprav po ta strmih stopnicah na drugo stran dvorane.
Tiste stopnice, iz katerih si lahko včasih videl v dvorano, ko še ni blo zavese čez šipo.
Če si bil 7-letni paglavc, te je mogu fotr dvignt, da si vidu.
‘’Kok ljudi. Lej jih, igralce!’’
Tt, tt, tt.
Pred vhodi v dvorano gužva.
Iskreno se ne spomnem, ampak bi bil šokeran, če me fotr ni prešvercu not brez karte.
Evo, smo not. Kje mamo sedeže? Tle, ok.
Iz predprostora stopimo v dvorano.
Tt, tt, tt.
Ta občutek mi je še zdaj nor.
K prideš v Halo Tivoli, čisto na vrhu stopnic in se pred tabo odpre pogled na celo halo, na parket in 4000 sedežov. A veš ker filing mislm?
Ko pa to doživiš pri 7ih letih in zagledaš parket in na njem igralce, ki si jih do sedaj gledal samo po televiziji in ko ne vidiš 4000 sedežev, ampak 4000 navijačev.
‘’Ati lej, Ariel McDonald! Lej, Johny Taylor!’’
Tt, tt, tt.
Sedel smo pa… a veš kje so mel Dragonsi tribuno? No, tam zraven. Eno vrsto stopnic stran.
Ne vem s kom smo igral, verjetno proti Laščanom.
Tud ne vem kdo je zmagal, ziher Olimpija.
Vem pa, da mi je takrat po žilah začela teči zelena kri.
Takrat je v meni začelo biti zmajevo srce.
Tt, tt, tt,…
A ti se spomneš, kdaj je v tebi začelo biti zmajevo srce?
facebookinstagramtwitteryoutube
