Za nami so že prve tri resne tekme nove sezone in zaenkrat se predvidevanja uresničujejo. V Ljubljani se bo gledal zanimiv basket, malce drugačen kot lani in predvsem na višjem nivoju. Nedeljska tekma proti Borcu (P.S. naj mi kdo pove koliko znamenitih ekip z imenom Borac je v okolici, da sta morala komentatorja vseskozi poudarjati, da gre točno za Borac iz Čačka?) je jasno nakazala, v katero smer bo šla igra Cedevite Olimpije. Zelene bomo najraje občudovali v hitri in tekoči igri, medtem ko bo ob postavljeni obrambi potrebno malce več potrpljenja. Ker bo očitno več raznolikosti v zadnjih sekundah napadov, je upanje na maltretiranje zvenečih nasprotnikov malo bolj realno. Predvsem napad bo zabavnejši del opazovanja, medtem ko bo obramba dopuščala nekaj prostora za tribunsko renčanje. Borac iz Čačka je bil v Čačku v nedeljo suvereno premagan.
S polno paro dela tudi tisti del kluba, ki javnosti razlaga o zelenem klubu. Zbuja se vtis, da je zaenkrat podoba zelenih v javnosti relativno všečna, zaradi česar bi se lahko nadejali polne in živahne dvorane. Odštej nekaj tistih večno nezadovoljnih, ki smetijo po forumih in dobiš ven enačbo, ki pravi, da je Ljubljana še naprej košarkarsko mesto, ki komaj čaka uspešne predstave zelenih. Tega tribune trenutno v resnici ne kažejo, saj razen imetnikov sezonskih in občasno kakega tropa osnovnošolcev s podarjenimi vstopnicami, tam ne bivakira prav veliko ljudi. Optimist v meni seveda verjame, da se bo številčnost občinstva povečevala z dobrimi rezultati (in atraktivnimi predstavami). Če me občutek ne vara, bosta ključna prva dva meseca tekmovalne košarke, ko bi se moral pokazati potencial ekipe in bi moral zelenemu zmagovalcu v čast iztegniti roko kak izmed odmevnejših tekmecev. Za evforijo, ki si jo verjetno želi večina vpletenih, zgolj premagovanje »kao« manjših ekip iz temperamentnih mest ne bo dovolj. Prva dva uspešna meseca bi verjetno pomenila, da bi bila dvorana spet pošteno polna in bi se spet zgolj nemočno čakalo na pivo. Čeprav je treba priznati, da se je tudi tovrstna ponudba izboljšala. V dvorani je najti tako napitke kot prigrizke, pošteno lahko zapraviš tudi v klubski trgovini.
Še preden si izberem svoj hoodie, priobčim še lažno novico, da je bojda sodniška organizacija izdala opozorilo, da je Zoran v dvorani in naj se sodniki na tekmah v Stožicah ne približujejo tribuni. Ta je znala biti včasih hrupna in napolnjena z raznolikimi liki, ki te lahko spravijo v navdušenje, a vedno so bili zraven tudi tisti vstopničarji, ki zgolj vulgarno renčijo, predvsem na lastne igralce v ključnih trenutkih, ko se na igrišču zgreši kak (še posebej prosti) met. Kot vedo moji zvesti bralci, mi to izrazito ni všeč, ker si pač domišljam, da želijo dati tisti na parketu v danem trenutku vse od sebe in res ne razumem tovrstnega zmerjanja. Seveda razumem renčanje na nasprotnike, tudi sodnike, a da bi renčal na svoje…no ja….Tribune naj bi bile ventil, res, a bile naj bi tudi šesti igralec. Ne verjamem, če tovrstna agresija pripomore k uspehu ekipe. Skratka, spet preveč besedim okoli gledalcev, ki jih v dvorani (še) ni, na katere ne računam preveč, a nekaj pravega vzdušja si v dvorani zagotovo želim.
Za začetek bi bil dovolj napolnjen zeleni ring in Green Dragons za košem, ki bi hrumeli s pristnim navdušenjem. Mimogrede: GREEN DRAGONS VSE NAJBOLJŠE ZA LEPIH 33! Zdi se sicer, da so GD-ji v zadnjem času predvsem skupina, ki jo zanima nogomet. Saj, pravzaprav je bilo vedno tako, a prav tako imam nekje v spominu vrste v Dairy Queenu, ki so pomenile, da bo v Hali spet veselo. Ja, rima se na hrumelo. In potem je bilo vzdušje tako prešerno, da je, sem pa tja, iz samega navdušenja nad situacijo in zaradi prijaznosti celo Ariel McDonald zapeljal ultrase v Kra Kra. Ker vsi poznate lik in delo g. McDonalda, za mlajše povem, da je bil Kra Kra lokal pod kavarno Evropa, tisti načitani pa veste, da je v tistem podhodu danes Knjižnica Otona Župančiča; vsekakor prizorišče mnogih zelenih anekdot.
Mnoge anekdote pa bi se lahko pisale tudi v zdajšnji eri – samo še tiste odločilne koše naj se zadane. Pa niti ne pričakujem takega, kot je bil tisti Miličev 14 let nazaj, prej bi se mi zdela ustrezna kulisa ta, ki bi bila podobna oni izpred enajstih let. V letu 2010 je bilo nasploh večkrat praznično in, če si lahko dovolim primerjavo, letos se zdi zelena ekipa kakovostno podobna tisti iz 2010, ko so bili v Ljubljani nazadnje množični praznični košarkarski dnevi, kar se tiče klubske košarke. Uvodne zmage te sezone namigujejo na podoben razplet dogodkov, zato spet odštevam do naslednje tekme. Spat grem še trikrat.
facebookinstagramtwitteryoutube
