“Nikjer ni tako kot pri nam… Podobno je le še v Idriji, tam vedno radi gostujemo.” To je bil namig, ki sem ga prejel s strani navijačev in uprave KK Plama-pur, ko sem obiskal tekmo v Ilirski Bistrici. Seveda, je bil to povod za telefonski klic v Idrijo, kateremu je sledil “road trip”… Tako je tudi nastal intervju s Sašem Kavčičem, ki je, glede na knjigo “50 let košarke v Idriji”, srce in duša KK Hidria.
Pozdravljeni Sašo, prosil bi Vas, da se predstavite, ter poveste, kako in od kdaj ste povezani s klubom KK Hidria?
S košarkarskim klubom iz Idrije sem povezan že od malih nog, ko sem se kot enajstletni deček priključil treningom košarke takratne KK Idrija. Nekaj let kasneje so nastopili zlati časi idrijske košarke, nato pa prvi zaton kluba. Mladi igralci, ki smo ostali, smo ostali prepuščeni samemu sebi. Imel sem srečo, da sem kot igralec dobil ponudbe iz drugih košarkarskih okolij, kjer sem nekaj let aktivno igral. Nato sem se vrnil v Idrijo, kjer sem bil igralec in trener mlajših selekcij v takratnem klubu Idrija 2000. Takrat se je zgodil drugi kolaps kluba. Na pogorišču le-tega je ostalo le nekaj posameznikov in situacija je bila daleč od rožnate. Ni nam ostalo drugega, kot prevzeti klub in posledično dolgove, ki jih ni bilo malo. Leta 2011 smo dobili novega predsednika, Dušana Lapajneta in hkrati generalnega sponzorja Hidrio. Od takrat dalje smo gradili korak za korakom in smo veseli, da smo sedaj tu kjer smo. Ko pogledam nazaj smo bili kar pogumni, da smo se odločili za ta korak, za katerega pa nam zdaj ni žal. Trenutno v klubu opravljam več funkcij. Podpredsednik, direktor, sekretar, trener… Če bi na kratko opisal svoje delo pa je nekako tako, da sem povezovalni člen med vsemi člani kluba.
Kaj za Idrijo predstavlja košarka?
Idrija je najstarejše rudarsko mesto v Sloveniji, hkrati pa je tudi košarkarsko mesto. Imamo srečo, da lahko delujemo v takem klubu s tako bogato zgodovino, kar pa seveda prinaša tudi določeno odgovornost. Kot sem že omenil, je imel klub svetla in temna obdobja. Iz vsakega poskušamo izluščiti dobre stvari, ne želimo pa ponavljati napak, ki so se zgodile v preteklosti. Glede na dosežene rezultate, sedaj tudi mi pišemo lepo zgodovino kluba.
Znani ste po dobrih navijačih in polnih tribunah, kako vam to uspe?
Dejstvo je, da lahko tako polne tribune dosežemo le ob dobrih rezultatih. Imamo pa navijače, ki bodo na tekmo prišli ne glede na to, kakšna bo igra. Takih je po mojih oceni v Idriji okrog 200 do 300. V koliko pa pride sezona, kot je bila letošnja, pa se dvorana napolni do zadnjega kotička. Dvorana sprejme 1.000 ljudi in je bila že na nekaj tekmah polna. Verjamem, da bo sedaj, ko smo postali drugoligaši, še večkrat polna. Pomembno je, da ima klub močan mladinski pogon z veliko bazo igralcev. V Idriji ne moremo delati čudežev, saj črpamo otroke praktično le z ene osnovne šole. Je pa lepo videti, da ob sobotah zvečer vsi skupaj sedijo na tribunah in bodrijo svojo člansko ekipo. Kar se tiče mladih organiziramo košarkarske počitnice, priprave, itd…podobno kot v ostalih klubih.
Kdo vse / koliko vas skrbi, da ta zgodba poteka uspešno in tekoče?
V klubu nimamo profesionalcev. Večino dela opravimo prostovoljno. Glede na to, da smo se uvrstili v višji rang tekmovanja bo potrebno reorganizirati klub in si porazdeliti naloge. Imamo srečo, da imamo v klubu ljudi, ki so zaljubljeni v šport in jim ni problem pomagati pri nobeni stvari.
Imate tudi lepo urejen klubski prostor z muzejem, izdali pa ste tudi knjigo 50 let košarke v Idriji. Povejte malo več o tem.
Pred petimi leti je klub praznoval 50. letnico. Ob tej priliki je bila izdana tudi knjiga v kateri se najde marsikatera košarkarska zanimivost, ki pa ni nujno povezana samo z Idrijo. Moram priznati, da je bila organizacija tega dogodka in izdaja knjige kar velik zalogaj. Terjala sta ogromno časa. Imamo tudi klubski prostor, kjer je na panojih predstavljena celotna zgodovina kluba. Prostor moramo v kratkem malo prevetriti, saj se je v zadnjih letih nabralo kar nekaj materiala. »Klub« ,kot mu pravimo, pa je primeren tudi za razna športna druženja.
V letošnji sezoni ste se z dobrimi predstavami uspeli prebiti v 2. SKL, kakšni so načrti za prihodnost?
Mogoče je za to vprašanje še malo zgodaj, saj se vrtiljak čustev po zadnjih tekmah še ni dodobra polegel. Če pa moram na hitro odgovoriti bi dejal, da želimo postati stabilen drugoligaš z vedno polno dvorano.
Kaj bi po vašem mnenju potreboval klub, da bi lahko postal stabilen prvoligaš?
Da klub igra na najvišjem državnem nivoju, najprej potrebuje zveste sponzorje, ki lahko zagotovijo primerno vsoto denarja za delovanje na takem nivoju. Menim, da bi v Sloveniji morali imeni šest centrov, ki bi stalno nastopali med prvoligaško druščino, na primer Ljubljana, Celje ali Maribor, Novo Mesto, Koper, Kranj in Domžale. Za preostala štiri mesta bi se lahko borile tudi druge ekipe. V kolikor igraš prvo ligo seveda potrebuješ profesionalen ustroj za kar pa menim, da je v Sloveniji z redkimi izjemami premalo sredstev.
Kakšni bi bili po vašem mnenju pravi koraki za razvoj in popularizacijo slovenskega državnega prvenstva?
Kot sem že omenil bi se prvoligaška košarka morala igrati v večjih krajih. Prijemov za popularizacijo je verjetno več, nisem pa strokovnjak na tem področju, da bi lahko o tem kaj več povedal. Mogoče lahko le povem izkušnje iz Španije, kjer so klubi izjemno povezani z lokalnim okoljem. Na tekme hodijo cele družine, društvo upokojencev, itd. Tekma je stičišče tamkajšnje družbe.
Kakšna je vloga KZS-ja pri tem sedaj in kje so možnosti za napredek? Ali KZS dovolj izpostavlja okolja, ki dihajo in živijo za košarko, ter jih tudi primerno nagrajuje?
Mogoče bom tudi malo oster do KZS-ja. Dejstvo je, da imamo občutek, da se vse vrti okoli reprezentance in Luke Dončića. Vse v redu. A mislim, da bi se morali na zvezi ukvarjati še s čim drugim in delati tako, kot da je Luka le češnja na torti. Pred leti smo od KZS dobili žoge, sedaj tudi tega ni več. Lahko bi njihovi predstavniki tudi prišli v klube in jim prisluhnili. Idrija, ki je majhen kraj mora na primer izpolnjevati iste pogoje za licenciranje kot Maribor.
Olimpija je vedno bila in še vedno je paradni konj slovenske košarke. Kakšna bi morala biti njena vloga v odnosu do drugih klubov v Sloveniji?
Vsi si želimo močne Olimpije. Včasih smo na tekmo v Ljubljano, ko je Olimpija igrala v Tivoliju in tudi kasneje v Stožicah hodili ljudje iz cele Slovenije. Olimpija je bila slovenski klub. Tega žal ni več. Vloga bi morala biti taka, da bi bil cilj vsakega košarkarja igrati v Olimpiji.
Kje morda vidite prostor za napredek Cedevite Olimpije, predvsem pri integraciji v lokalno okolje/skupnost in privabljanju navijačev na tribune?
Žal ne vem, ker ne poznam tako velikega sistema kot ga ima Olimpija. Imam občutek, da se vsi v klubu trudijo stvari dvigniti na višjo raven, a jim to ne uspeva. Ekipa se stalno menja in navijači se težko poistovetijo z igralci. Mislim, da so »stari« navijači Olimpije siti vsakoletnih visokoletečih obljub in bi se v primeru rezultatov zagotovo vrnili v Stožice. Mogoče bi moral biti cilj kluba pridobiti novo, mlado bazo navijačev.
Povzetek “road tripa”
S Tilnom, sva obiskala tekmo finala tretje lige med KK Hidrio in Grosupljem. Kljub temu, da je bila tekma v sredo zvečer, se je dvorana praktično zapolnila do zadnjega kotička.
Podobno kot v Ilirski Bistrici, sva bila tudi v Idriji deležna zelo toplega sprejema. Komaj sva si uspela izboriti, da sva plačala za spominski majici za preboj v drugo ligo (želeli so nama jih podariti). Po prejemu majice, nama je Sašo ponudil “ocvirkovco” in naju odpeljal do VIP sedežev, kjer sva vsak dobila svoj izvod knjige “50 let košarke v Idriji”. Videlo se je, da so vsi ponosni, da so lahko del košarkarskega kluba.
Presenetilo me je, kako hitro se je začela polniti dvorana. Pol ure pred začetkom tekme, je kar nekaj navijačev že sedelo na tribunah in nestrpno čakalo tekmo. Pred njenim začetkom, pa smo slišali še govor in zahvalo predsednika kluba Dušana Lapajneta. Sledil je nastop največja plesna skupina, kar sem jo kadarkoli videl (cca. 50 plesalk).
Tekma je bila napeta in polna preobratov. Čeprav ni odločala o napredovanju v 2. SKL, so se igralci na krilih navijačev metali po tleh in igrali borbeno do zadnje minute, kar jim je tudi prineslo zmago. Najlepši del tekme zame pa je bil, ko je glasno navijanje pospremila tudi trobenta, ki odlično vzdušje dvignila še na višji nivo.
Po tekmi, sva na hitro čestitala košarkarjem v slačilnici, nato pa sva z Luko Erjavcem odšla na pijačo v bližnji lokal. Zanimivo je bilo, da je bilo prvo vprašanje natakarice, ko smo prišli v lokal: “Ali smo danes zmagali?”. Ja, Idrija je res košarkarsko mesto.
Sledila je še selitev v klubski prostor, kjer je predstavljena zgodovina idrijske košarke. V njem so igralci in osebje obeh klubov družili, poskrbljeno pa je bilo tudi za hrano in pijačo. Žal zaradi jutranjih obveznosti nisva mogla ostati dolgo… Pa drugič.
Idrija je eno izmed odličnih okolij za spremljanje košarkarskih tekem. Ker vsi živijo s klubom, se verjetno tudi igralci dobro počutijo, saj igrajo redno pred polnimi tribunami. Obljubim, da prideva še na kakšno tekmo! Če ne zaradi vzdušja, dobre košarke, prijaznih ljudi, pa vsaj zaradi žlikrofov.
