Po pogovoru s Faridom Aslanijem, mi ni preostalo drugega, kot da začnem bolj pozorno spremljati košarko v Aziji. Začelo se je z WASL (West Asian Super League) top 8, iz katere sta se dve ekipi uvrstili na zaključni turnir BCL Asia (Basketball champions league Asia), ki sem ga spremljal bolj podrobno.
Ekipe na tem turnirju so bile z Indonezije (Pelita Jaya), Malezije (NS Matrix Deers), Južne Koreje (Busan KCC Egis), Kitajske (Liaoning Flying Leopards), Japonske (Hiroshima Dragonflies), Združenih Arabskih Emiratov (Shabab Al Ahli), Libanona (Al Riyadi) in Irana (Shahrdari Gorgan). Turnir je potekal od 9. do 15. junija, odigranih je bilo šestnajst zanimivih tekem. Zaključil se je z zmago Al Riyadija iz Libanona, ki je s končnim izidom 122:96 premagal Shabab Al Ahli, ekipo, iz katere prihaja naš sogovornik Travin Thibodeaux. Travin, ki je bil izbran v prvo peterko turnirja, je blestel s povprečjem 14,8 točke, 9,8 skoka in 2,8 asistence na tekmo.
Pogovor sva začela z njegovim odraščanjem v Louisiani ter njegovimi začetki v košarki. Louisiano opisuje kot eno najbolj kulturno zanimivih zveznih držav, kjer prav tako ponujajo zelo raznoliko hrano, ki pritegne marsikoga. A ko pogledamo pod površje, je odraščanje v tem delu ZDA lahko zelo zahtevno. Njihova mentaliteta je ta, da lahko edino sam splezaš ven iz blata. “Nihče ti ne bo sam ponudil priložnosti, za vse se je treba boriti s trdim delom,” je dejal Travin in nam tako dal vpogled v njegovo življenjsko filozofijo. V mladosti je sebe videl kot nebrušen diamant in ni dovolil, da bi dvomi drugih ustavili njegove sanje. Ponosen je na uspešno pot, po kateri še vedno hodi.
Prvo košarkarsko žogo mu je v roke “porinil” oče, ko je bil Travin star komaj pet let. Na domačem dvorišču je redno izvajal vaje za izboljšanje kontrole žoge med stožci, pri čemer ga je oče nenehno spodbujal k uporabi leve roke. Posledice tega se kažejo še danes, saj Travin pri določenih košarkarskih metih raje uporabi levo roko, čeprav je desničar.
Košarka je bila sicer vedno njegova prva ljubezen, vendar je vse do poznih najstniških let igral tudi ameriški nogomet in baseball. “Ameriški nogomet mi je pomagal razviti borbenost, ki jo zdaj izkazujem na košarkarskem igrišču. Naučil sem se prenašati in zadajati udarce, kar je zdaj pomemben del moje igre,” je o svojem športnem razvoju povedal Travin, ki se je zaradi svoje višine na koncu odločil za košarko.
V otroštvu je bil Travinov idol Tracy McGrady. Njegova soba je bila prekrita z McGradyjevimi plakati, nosil je tudi njegove čevlje “T-Macs”. Po McGradyjevi upokojitvi pa je postal njegov najljubši košarkar Kevin Durant.
Pogovor sva nadaljevala z razpravo o njegovih izkušnjah iz srednje šole in univerze. “V srednji šoli sem se izkazal predvsem zaradi svojega surovega talenta, imel pa sem srečo, da sem igral pod mentorstvom Harolda Boudreauxa, ki je na LSU-ju igral skupaj s Shaquillom O’Nealom,” je Travin opisal svoje srednješolske dni. “Na univerzi pa sem spoznal, da lahko uspeh dosežem le z večjim trudom kot moji soigralci.” Treningi na univerzi v New Orleansu so bili intenzivni; vsak dan so potekali dvakrat – ob 6:30 zjutraj in ob 15:30 popoldne, pri čemer je vsak trening trajal dve uri in pol. Skoraj vsak dan je Travin našel tudi čas za dodatne mete, včasih tudi med 400 in 1000.
Po končani univerzi je začel sodelovati z osebnim trenerjem Dwaynom Harmasonom, ki ga je dvignil na višjo raven. Trenerjev moto je bil “Fail Harder”. Skupaj sta delala celo poletje, pri čemer sta treninge opravljala včasih že ob osmih zjutraj, včasih pa celo ob dveh ponoči. Po Travinovih besedah so bili to eni izmed najtežjih treningov, ki jih je kdaj opravil, saj ga je trener Dwayne pogosto pripeljal do skrajnih meja njegovih fizičnih zmogljivosti.
Kljub temu, da je kot otrok sanjal o igranju v NBA in je to sanje dolgo časa zasledoval, je Travin med študijem ugotovil, da to ni edina pot do profesionalne košarke in zaslužka. Na univerzi je med poletji večkrat igral proti Boju McCalebbu in Kendallu Dykesu, ki sta bila aktivna v evropskih ligah. Pokazala sta mu, kaj pomeni biti profesionalni košarkar in kako je mogoče ustvariti uspešno kariero izven ZDA.
Prvo “plačo” po končani univerzi je Travin zaslužil s košarko 3×3. Sodeloval je na turnirju, kjer so nastopili najboljši igralci iz prve divizije NCAA. “Košarka 3×3 je zelo dinamična in prav zato izjemno zabavna,” je pojasnil Travin in dodal, da bi se rad še kdaj preizkusil v tej disciplini, če bi se ponudila priložnost – namig za kakšno izmed 3×3 ekip, ki iščejo nove igralce.
Po štirih letih univerzitetne košarke na Univerzi v New Orleansu je Travinova pot nadaljevala v G-league pri ekipi Indiana Mad Ants, nato pa se je podal na evropsko avanturo. Prva postaja je bil Kijev, sledil je nam dobro znan klub v Bolgariji – Balkan, za katerega sta pred njim nastopala tudi Mirko Mulalić in Michael Hopkins, kasneje igralca Cedevite Olimpije. Po letu dni v Ukrajini in Bolgariji je preživel dve uspešni sezoni na Cipru, kjer je igral za Apoel Nicosia pod vodstvom Slobodana Piksija Subotića. Travin je o Subotiću govoril v superlativih: “Ko sem igral na Cipru, me je vodil veliki Slobodan Subotić, ki je priznano ime v košarkarskih krogih v Evropi in širše. Počaščen sem in vesel, da sem imel priložnost trenirati pod njegovim vodstvom. Bil je prizemljen trener, ki ga igralci obožujejo – pravi ‘players coach’. Bil je tudi izjemno zabaven.”
Seveda smo za mnenje vprašali tudi našega “Piksija”, ki je o Travinu dejal, da je pravi profesionalec z odličnim karakterjem, ki bi brez težav lahko igral na višjem nivoju. Povedal je tudi, da sta skupaj delala 8 mesecev, v katerem času je Travin zelo napredoval. Na koncu je dodal, da lahko o njem kot osebi in košarkarju pove samo lepe stvari.
Travin je največje uspehe dosegel po svoji ciprski avanturi, in sicer v Bahrainu pri klubu Manama, ki slovi kot klub z najbogatejšo zgodovino v državi. To je seveda prineslo tudi stalni pritisk po dobrih rezultatih. V dveh sezonah v Bahrainu je z ekipo osvojil WASL (West Asia Super League), dva državna prvenstva, dva pokala in superpokal, skupno torej šest lovorik. Ti uspehi so mu odprli vrata k prestopu v Shabab Al Ahli, s katerim je kasneje nastopil na zaključnem turnirju BCL Asia.
Ker nas pri Blokadi ne zanima samo dogajanje na igrišču, temveč tudi izven njega, sem Travina povprašal o izkušnjah z navijači v državah, kjer je igral. “Indonezijska liga ima fantastične navijače; tamkajšnji ljudje zelo cenijo košarko. Tudi na Cipru je bilo navdušenje veliko, še posebej ob derbijih,” je pojasnil Travin. “Najboljše navijače pa smo imeli v Bahrainu. Dvorana je bila vedno polna, navijači pa so se začeli zbirati že dve uri pred začetkom tekme. Vzdušje s petjem in bobnanjem ter divja rivalstva so naredila igre še bolj nepozabne.” Dodal je, da so bili navijači kluba Manama izjemno zvesti in strastni, zaradi česar je v dveh letih z njimi razvil posebno vez. Nikoli ne bo pozabil ljudi iz Bahraina in razburljivih trenutkov, ki jih je tam doživel.
Kljub odličnim predstavam in drugemu mestu na BCL Asia Travin ne počiva. Kmalu po turnirju je podpisal pogodbo z indonezijskim klubom Kesatria Bengawan Solo, ki se pripravlja na zaključne boje indonezijskega prvenstva. Tudi v indonezijski ligi (IBL) Travin nadaljuje z odličnimi predstavami, saj je na zadnjih dveh tekmah v povprečju dosegel 22 točk, 8,5 skoka in 3,5 podaje.
Iskreno bi se rad zahvalil Travinu za njegovo pripravljenost sodelovati v tem intervjuju, kljub zahtevni in naporni sezoni, ki je trenutno še v polnem teku. Včasih morda pozabimo, da za profesionalnim košarkarjem stoji prava oseba z lastno zgodbo. Pogosto se osredotočamo le na statistiko in dogajanje na parketu, zaradi česar spregledamo življenjske zgodbe tujih igralcev, ki igrajo za naše priljubljene klube. Travinova pot je čudovit primer, kako je mogoče s trdim delom zasledovati svoje sanje in kako se kvalitetna košarka igra tudi drugje, ne le v NBA-ju in Evroligi. Travinu želimo veliko uspeha na njegovi nadaljnji poti, morda ga nekoč vidimo tudi v kakšnem klubu bližje nam!
