Današnji sogovornik Miha Fon zelo dobro pozna naše državno prvenstvo, saj je v njem igral več kot 10 let, prav tako pa ima odličen vpogled v razvoj igralcev, saj nekaj let kot trener uspešno razvija mlade košarkarje. Kje je bilo naše državne prvenstvo, kam gre in kakšno mnenje ima Miha o naših mladih košarkarjih si lahko preberete v nadaljevanju.
Že kot relativno mladega košarkarja te je pot vodila v tujino. Kako, da si se že tako mlad odločil za tujino?
Res je, že pri 18 oziroma 19 letih sem se odločil za prestop v KK Zagreb, kjer so takrat igrali Marko in Ivan Tomas (nekdanji evroligaški igralec, starejši brat in zdaj pomočnik selektorja hrvaške reprezentance), Joško in Nikola Garma (trener in oče zelo perspektivnega igralca, ki zdaj igra za Real Madrid), Damir Miljković (trener), Đevad Alihođić (legenda tistega časa), Kruno Simon, Ante Tomić, Ivan Papac, Luka Babić…
Ekipa je bila polna talentov, njen trener pa je bil Ivan Sunara, ki je bil tudi selektor naše reprezentance, s katero smo osvojili zlato medaljo v Brnu. Tako se je vse skupaj začelo.
Takrat je bilo precej težje priti v tujino kot danes, zato sem, ko se je pokazala priložnost, zagrabil z obema rokama. Vedel sem, da bo težko, saj igralci takrat običajno niso odhajali v tujino pri 18 letih, temveč kasneje, pri 20 ali več.
Če sem prav raziskal so klubi za katere si igral v tujini Zagreb, Sparta Praga, Slask Wroclaw in Kryvbasbasket. Imaš kakšno zanimivo zgodbo s teh klubov, kakšna je bila tvoja vloga v njih in kdo so bili najbolj zanimivi soigralci oz. soigralci, ki so te največ naučili?
Drži, poleg omenjenih klubov je bil še poskus igranja v Italiji, kjer sem želel pridobiti italijanski potni list, vendar se je postopek zapletel. V vsakem klubu sem se nekaj naučil in od vsakega trenerja sem skušal čim več odnesti. Gradil sem svoje znanje tako, da sem izločil stvari, ki mi niso bile všeč, in si sestavil “knjigo veščin”.
Zanimivih zgodb je ogromno. Ena takšnih je, ko smo z Zagrebom gostovali v Šibeniku. Med ogrevanjem so navijači dobesedno pljuvali po nas, nas žalili, med raztezanjem pa so nam celo spustili samostoječ koš. Uporabili so vse možne trike, da bi nas zmotili in zmanjšali naš fokus.
V Sparti Pragi sem prvič sodeloval s športnim direktorjem, ki je bil patološki lažnivec. Sprva je bilo težko, a ko ugotoviš, da take osebe ne moreš spremeniti, sprejmeš situacijo in začneš stvari gledati iz drugačnega zornega kota. Na primer, enkrat nam je razložil, da so mu v nakupovalnem centru avto preparkirali iz ene etaže garaže v drugo. Nato je poklical strokovnjake, ki preverjajo, ali je na vozilu bomba. To je bila njegova razlaga, zakaj ni prišel na našo tekmo tisti dan.
V Wrocławu sem delal z Andrejem Urlepom, ki je imel zame najtežje treninge v karieri. Šele kakšno leto ali dve po odhodu iz Śląska sem zares dojel, kaj mi je želel sporočiti. Bil je neverjeten profesionalec in zahteven trener.
V Ukrajini, pri Kryvbasbasketu, sem spoznal Zvezdana Mitrovića. Tam smo imeli res dobro skupino tujih igralcev in kemija v ekipi je bila izjemna. Ukrajina pa je prinesla kar nekaj šokov zaradi velikih razlik v življenjskem standardu. Na primer, naš taksist je delal za 100 dolarjev na mesec, kar si težko predstavljaš, medtem ko je predsednik kluba vozil Ferrarija.
V Ukrajini te je treniral zdajšnji trener Cedevite Olimpije Zvezdan Mitrović. Lahko nam navijačem Cedevite Olimpije poveš kakšen trener je Zvezdan in kaj lahko pričakujemo od njega v naslednjih dveh sezonah?
Zvezdan je fenomenalen trener. Ena njegovih največjih prednosti je, da zna ustvariti homogeno ekipo. Ne glede na to, ali imaš manjšo vlogo ali pa si eden izmed favoritov ekipe, se pri njem vedno počutiš zadovoljnega. Zna pravilno razporediti vloge med igralce, tako da vsak točno ve, kaj je njegova naloga na igrišču. Zvezdan pusti tudi veliko prostora za kreativnost znotraj določenih okvirov, ki temeljijo na “košarkarski higieni”. Je zelo iskren in dober človek, z ogromno košarkarskega znanja. Verjamem, da bo z njim Olimpija dosegla odlične rezultate.
Zanimivo mi je bilo opazovati tekme Cedevite Olimpije na turnirju v Tivoliju. Poznavanje trenerjevih kretenj in izrazov na obrazu že samo po sebi pošlje jasno sporočilo, ki ga lahko hitro prepoznamo kot pozitivno ali negativno. Na tem turnirju se je že videlo njegovo delo – način, kako spodbuja kreativnost in svobodo v igri. Posebej pohvalno je, da Daneu dobi minute, kot tudi mladi Francoz Beringer. Radovič ima svojo vlogo v ekipi, kar je odlično.
Po vrnitvi v Slovenijo, si deloval v več klubih. Kako se je slovenska liga spremenila v zadnjih 15 letih, od tvoje vrnitve v njo?
Slovenska liga je bila takrat povsem drugačna, kot je danes – kot noč in dan. Pred odhodom v tujino sem imel priložnost igrati z nekaterimi legendami slovenske košarke, ki so me po domače naučile, kako se igra in kako naj se mladi košarkar dokazuje. Tega je bilo sčasoma vedno manj. Danes, ko pogledam ligo, bi jo, kot je dejal eden izmed mojih trenerjev, lahko opisal kot “študentsko ligo.”
Ko sem se vrnil, sem deloval v Heliosu pod vodstvom Zmaga Sagadina. Tam sem se naučil, kaj pomeni živeti za košarko, kaj je sistematično delo in kako priti do uspeha. Žal pa opažam, da kakovost lige pada, kar je posledica pomanjkanja sistematičnega dela, vizije in dovolj strokovnega znanja.
Kje vidiš največje pomanjkljivosti našega državnega prvenstva in kaj bi po tvojem mnenju morali narediti, da bi privabili več gledalcev in izboljšali kvaliteto naših lig?
Del odgovora sem že nakazal prej, vendar bi dodal, da bi morali veliko večji poudarek dati mladim slovenskim igralcem. Ne vidim smisla v tem, da klubi pripeljejo tretjerazredne tujce, ki odvzemajo minute domačim mladim igralcem. Trenerji pogosto iščejo kratkoročne rešitve in se zanašajo na tujce, da bi lovili rezultate. A kaj ti pomeni rezultat, če si na koncu peti ali sedmi v državnem prvenstvu? Pravzaprav nič.
Vzgoja mladega igralca je zahtevna, saj bo ta naredil veliko napak, ki jih je treba sproti popravljati, ga usmerjati in učiti. Enako velja za tujce, a njim se pogosto spregleda napake z izgovori, da se še navajajo na evropsko košarko ali na novo ligo. Mladi igralci potrebujejo zaščito in dovolj igralnih minut, a pod pogojem, da se hkrati dela na njihovih detajlih in košarkarski pismenosti. To je ključ do dviga kakovosti domače lige.
Kdo ima po tvojem mnenju večjo odgovornost do promocije naše prve lige KZS ali vsak klub sam?
Iskreno se ne bi želel preveč opredeljevati ali kazati s prstom na kogarkoli. Verjamem pa, da si vsak klub sam izbere, kakšno pot bo sledil. Najlažje je iskati krivca v drugih in se izgovarjati, a ko si enkrat samokritičen in sistematično delaš na izboljšavah, se ti bo to slej ko prej obrestovalo, morda čez leto ali dve, in to na eksponenten način. Trenutno pa se zdi, da vizija, ki jo klubi sledijo, ni usmerjena v dolgoročno reprodukcijo in razvoj.
Sedaj v košarkarskem “pokoju” se ukvarjaš z razvojem igralcev. Kako, da si se odločil za to delo in kakšen je tvoj pristop pri razvoju nove generacije igralcev?
Začel sem sodelovati kot skavt za agencijo Pepy Sport Agency, kjer je naša naloga zagotoviti, da so igralci optimalno pripravljeni, kar je tudi ena izmed mojih vlog, poleg drugih. Opažam, da se mladi igralci danes preveč osredotočajo na opazovanje zvezdnikov in primerjanje z njimi, pri tem pa pozabljajo na osnove in pomembne podrobnosti igre. Tukaj sem videl priložnost za izboljšave.
Za to delo sem se odločil, ko sem opazil veliko potenciala med igralci, a hkrati ugotovil, da se nihče ne posveča njihovemu razvoju na pravi način. Moj pristop temelji na vrnitvi k osnovam in delu na detajlih, kar je ključno za dolgoročen napredek.
Kdo so po tvojem mnenju najbolj talentirani igralci, ki si jih treniral?
Treniral sem kar nekaj nadarjenih igralcev, vendar bi izpostavil mladega Yigita Okurja, sina Mehmeta Okurja, ki je preživel 10 let v NBA. Ta fant pri komaj 14 letih izkazuje neverjetno sposobnost hitrega učenja novih stvari. Njegov talent je res izjemen in me vedno znova navduši, kako hitro napreduje.
Kakšna je razlika med treniranjem mladih košarkarjev in članov?
Razlika je močno odvisna od kluba, v katerem delaš, pa tudi od njegove vizije in ciljev. Nedvomno pa mladi igralci potrebujejo več prostora za napake, saj verjamem, da se lahko največ naučijo prav iz napak, če jih seveda znajo analizirati in popraviti. Pri članih je pristop običajno bolj osredotočen na rezultate, medtem ko je pri mladih ključna potrpežljivost in usmerjanje k razvoju.
Deloval si v ŽKK Triglav, trenutno pa treniraš fante. Je tudi kakšna razlika med treningi moške in ženske košarke?
Trenutno delujem v KK Šentvid, kjer skrbim za selekcije U18, U20 in člane. Kar zadeva razliko med moško in žensko košarko, je ključna v tem, da moraš biti pri dekletih veliko boljši psiholog. Tudi pri fantih je ta vloga pomembna, a se pogosto žal zanemarja. Dekleta sicer ne morejo dosegati enake ravni fizičnih naporov, agresivnosti in eksplozivnosti kot moški, vendar so izjemno lojalna in predana, kar jih dela edinstvene na svoj način.
Kakšni so cilji KK Šentvida?
Cilji KK Šentvid so, da fante iz ekip U18 in U20 uvedemo v sistem treningov in metodike dela, kjer se začnejo soočati z detajli igre. Ključno je, da jih naučimo odpiranja protinapadov, medsebojnega sodelovanja pri igri pick-and-roll, različnih variant obrambe in napadov ter skoka v napadu. To so elementi, za katere trenerji pogosto predvidevajo, da jih igralci že avtomatično obvladajo, a jih je treba sistematično vpeljati.
V članski ekipi, ki igra v 4. ligi, pa želimo tem mladim igralcem ponuditi dodatno priložnost za napredek in pridobivanje izkušenj, ki jih bodo še naprej razvijale.
Omenil si pomen psihologije v športu. Kakšno vlogo ima športna psihologija pri športnikih?
Športna psihologija je zelo pomembna, vendar se ji pri nas, še posebej v košarki, posveča premalo pozornosti. Osebno sem imel priložnost delati z dvema odličnima strokovnjakoma, Matejem Tuškom in Alešem Vičičem. Kolikor vem, je bila Smelt Olimpija edini klub, ki je imel zaposlenega športnega psihologa, ki je profesionalno deloval z ekipo.
Treba pa je tudi razumeti, da so bile pretekle generacije igralcev veliko bolj samozavestne, odločne in manj “mehke” kot današnje. Mi smo se igralci morali sami prebiti skozi poplavo informacij, ki so nam jih trenerji pogosto posredovali na zelo strog način – veliko strožje kot danes.
Igralce vedno spodbujam, naj ne obupajo ob napakah. Vsaka napaka je lahko ključna za njihov napredek, če jo znajo razumeti, analizirati in se iz nje nekaj naučiti. Tako je tudi ne bodo ponavljali, kot bi jo, če bi se prepustili negativnim čustvom. Recimo, če igralec zgreši 10 trojk zapored, je ključnega pomena, da ostane samozavesten in sproščen pri naslednjem metu. Enako velja, ko zadene vseh 10 – njegova samozavest bo na vrhuncu, met bo lahkoten, a tudi takrat je možnost zgrešenega meta.
Imam osebno izkušnjo, ko sem na tekmi zgrešil več trojk (mislim, da sem imel met 0/6), a nato v zadnjih trenutkih zadel odločilno trojko za zmago. Takrat moj trener ni verjel, da bom sploh vrgel, kaj šele zadel. Izkušnje s športnimi psihologi so mi takrat zagotovo pomagale.
Psihologija človeka me je vedno zanimala, še posebej športna psihologija, zato temu področju v svojem delu posvečam veliko pozornosti.
Imaš občutek, da glede na zadnje uspehe reprezentanc U18 in U20, v Sloveniji delamo dobro z mladimi?
Absolutno, in ob tej priložnosti bi jim rad še enkrat čestital. Vedno smo imeli dobro košarkarsko šolo in še naprej dobro delamo z mladimi. Zdaj je na nas, da tem mladim talentom omogočimo, da se razvijajo v slovenskih klubih in dosežejo najvišjo raven, preden prestopijo v tujino. Ključno je, da ne preskočijo teh korakov in ne odhajajo že pri 16 ali 17 letih, saj je pomembno, da se najprej popolnoma razvijejo doma.
Če bi moral izbrati peterko mladih slovenskih talentov, koga bi izbral?
Naše mlajše selekcije in reprezentance delajo izjemno dobro, kar potrjujejo tudi rezultati. V selekciji U20 imamo denimo Urbana Klavžarja, ki je odigral vrhunsko prvenstvo. Poleg njega bi izpostavil še Domna Petrovića in Vukašina Todorovića, za katera verjamem, da imata velik potencial. Luka Lampret in Jan Zemljič sta prav tako odlična igralca, ki obetata.
V selekciji U18 vidim velik talent pri igralcih, kot so Urban Kroflič, Vit Hrabar, Žak Smrekar, ki ga spremljam že dalj časa, in Lovro Lapajne, ki za svoja leta kaže izjemno zrelost. Potem je tukaj še Menič, ki je šele začel resneje trenirati, a upam, da bo v naslednji sezoni igral v sistemu, kjer bo dobil dovolj minutaže za svoj napredek.
Generacija U16 je še nekoliko nerazvita, zato moramo počakati, da dobimo bolj realno sliko. Kljub temu pa že zdaj izstopajo imena, kot so Stefan Joksimović, Lun Jarc, Jazon Krošelj in Maks Ciperle.
Težko bi sestavil fiksno peterko, saj je na končni razvoj igralca vpliva ogromno dejavnikov, na katere nimamo vedno vpliva. Upam pa, da bodo klubi prepoznali priložnost in tem fantom omogočili razvoj v domačih ligah, kjer se lahko borijo in pridobivajo izkušnje. Ne smemo si privoščiti, da mladi igralci zaradi pomanjkanja priložnosti prehitro zapustijo Slovenijo. Ključnega pomena je, da klubi vzpostavijo sistem, v katerem lahko vsako leto vsaj 2 do 4 igralci dobijo priložnost in se razvijejo na najvišji ravni. Ko bodo igralci to prepoznali, se bodo sami borili za priložnost, namesto da jih klubi aktivno novačijo iz tujine.
Zaključek
Ponovno bi se zahvalil Mihu, da si je vzel čas in mi določene stvari pojasnil že na kavi, za ostala vprašanja pa je bil na voljo na Basket Cup Kranj 2024. Verjamem, da ga bom še kdaj pocukal za rokav in vprašal za košarkarsko mnenje, obenem pa mu želim tudi veliko uspehov v vlogi trenerja KK Šentvid in na nadaljnji trenerski poti.
