Ker je blokadina skupnost zelo živa in živahna, smo tokrat inspiracijo in povezavo do intervjuja dobili ravno znotraj nje. Matic Burjak, ki je alfa in omega KŠ Jezerniki Prevalje, nas je povezal z našim naslednjim sogovornikom. Ima slovenske korenine, prihaja pa iz Združenih držav Amerike, gre za Martina Kneževića, trenerja, ki je specializiran za razvoj igralcev. Je tudi oseba, ki nam lahko pove, kakšne so podobnosti in razlike med evropskim pristopom h košarki in pristopom v NBAju.
Gospod Knežević, sodeč po vašem imenu prihajate iz “naših krajev”, sodeč po vašem življenjepisu pa živite v ZDA. Ali mi lahko poveste kaj o vaših koreninah? Ali obstajajo kakšne zanimive zgodbeno tem?
Rodil sem se in tudi odraščal v Los Angelesu. Moja prva strast je bil klasični klavir, ki sem ga začel igrati pri petih letih in vsak dan vadil po dve uri. Ko sem bil star 16 let, sem odšel v Severno Karolino na glasbeni festival. Na tem šesttedenskem festivalu sem več kot klavir igral košarko. Verjetno je bil to nek znak o tem, kaj mi bo prinesla prihodnost. Moja družina je iz Črne gore, razen babice, ki je Slovenka.
Kadar ne treniram klubov v tujini, je moj dom San Diego. Tam živi moja družina in moji prijatelji. Rad imam tudi dejstvo, da živim blizu plaže.
Kako in kdaj ste vzljubili košarko? Bral sem o vaših trenerskih časih, kakšne pa so bile vaše izkušnje kot igralca?
Tako kot veliko evropskih otrok je bil tudi moj prvi šport nogomet. Potem pa sem nekega dne videl visokega bradatega fanta, ki je igral za Lakerse. Presenetilo me je, da srbski fant ne le igra v ligi NBA, ampak igra tudi za najbolj znano ekipo, ki je praktično na mojem dvorišču. Vlade Divac in seveda Magic Johnson, ki mu je večino časa podajal žogo, sta me navdihnila, da sem v roke vzel košarkarsko žogo. Kot igralec sem se preizkusil na univerzi UC San Diego. Nisem bil najboljši igralec, vendar sem bil dober atlet, ki je naredil vse, kar je trener potreboval. Izvajali smo Princetonov napad, zato sem se naučil, kaj pomeni gibanje brez žoge in nesebično igranje.
Kakšni so bili vaši prvi trenerski koraki? Kdo je bil vaš prvi mentor ali tisti, ki je na vas najbolj vplival ali vam pomagal? Kdaj ste spoznali, da je košarka morda prava poklicna izbira? Ali je obstajal en sam dogodek, ki je spremenil vašo miselnost, ali je bila to vedno ena od možnosti?
Dolga leta so mi prijatelji govorili, naj poskusim trenirati, a sem se upiral. Bil sem čustven igralec in mislil sem, da bo treniranje prava nočna mora. A zgodilo se je ravno nasprotno, bil sem miren in zbran. Moja vloga ob igrišču mi je dala drugo perspektivo in sposobnost, da se osredotočim na podrobnosti. Nekega dne sem pomislil, da bi bila dobra izkušnja, če bi v svoj življenjepis vpisal vsaj nekaj trenerskih izkušenj. Povabili so me, da bi vodil preizkuse za novo poletno ligo v Los Angelesu. Doug Christie, bivši branilec Lakersov je vodil vaje in tekme, jaz pa naj bi mu pomagal. Bilo je odlično, saj me je spraševal in upošteval moje mnenje o igralcih ter tudi, kako naj delam menjave med tekmami. Všeč mi je bil občutek, ko sem igralcu pokazal, kako nekaj narediti, tudi če je bila to malenkost, in ko sem videl, da je to uspešno uporabil na igrišču. To je bilo več od vsega, kar sem kdajkoli naredil na igrišču. To mi je pomenilo veliko. Po koncu tistega popoldneva, sem iz telovadnice odšel spremenjen, sklenil sem, da je trenerstvo tisto, od česar želim živeti. Želja je postala še večja, ko sem pomagal trenirati v Los Angelesu in sicer ekipo Fort Wayne Mad Ants, ki igra v G-league. To je bilo najpomembnejše poletje v mojem življenju.
Ko sem prebral vaš življenjepis, me je zelo presenetila raznolikost vaših trenerskih izkušenj. Trenirali ste v Mehiki, ZDA, Libanonu, Kanadi, Vietnamu, na Kitajskem, Danski in Romuniji. Vaše vloge so bile različne, od glavnega trenerja do pomočnika, glavnega pomočnika trenerja, delovali ste tudi kot skavt v Španiji za Real Betis. Nam lahko poveste, kako se te vloge razlikujejo med seboj, v čem ste odlični v teh vlogah in katera je vaša najljubša vloga, če bi lahko izbirali?
Vse te vloge so del mojega vsakodnevnega dela, od razvoja posameznega igralca in njegovih osnov, do skavtiranja in ocenjevanja igralcev, taktike in strategije ekipe, vse to je del trenerskega dela. Zaradi treniranja v tujini sem postal boljši trener na vseh ravneh. V zadnjih desetih letih pa sem resnično najbolj užival v vlogi glavnega trenerja. Vsak dan voditi svojo skupino in videti, kako prevzemajo tvojo identiteto ali vsaj identiteto, ki jim jo pomagaš oblikovati, je res nekaj čudovitega. Trenutno se osredotočam na delo v najboljših možnih ligah in z najboljšimi igralci, ne glede na to, kakšno vlogo imam v štabu. Če se ozrem nazaj, je bil čas, ko sem bil pomočnik v ligi NBA G in poletni ligi NBA, verjetno moje najbolj prijetno obdobje in rad bi se vrnil k podobni vlogi in ravni košarke – pomagati igralcem in ekipam na visoki ravni, da se vsak dan izboljšajo.
Na katere kulturne razlike ali kulturne šoke ste naleteli med delom v teh državah?
Trener profesionalnih košarkarjev v tujini je odvisen tako od kulture kot od košarke, saj moraš ne le poznati, ampak tudi spoštovati oboje. Vse te pretekle države so pripomogle k temu, da sem danes oseba kot sem in nisem le košarkarski trener.
V Culiacanu v Mehiki nam je zmanjkalo goriva in morali smo se ustaviti na cesti v mestu. Ozrli smo se na nekaj, kar je bilo videti kot velika stojnica za časopise, le da s svečami. Izkazalo se je, da je bila to kapela, zgrajena za Jezusa Malverdeja, svetnika preprodajalcev mamil. To je mehiški razbojnik in folklorni junak, ki se mu številni domačini še vedno poklanjajo kot bogu. Tako zelo so karteli prepleteni s tkivom Sinaloe in številnih drugih krajev v Mehiki.
V Vietnamu je bilo nenavadno videti ljudi, ki so se ob šestih zjutraj zgrinjali k oceanu. Izgledalo je kot na kakšnem kultnem krstnem obredu. Razlog za tem je bil, da v njihovi kulturi velja, da temnejši kot imaš kožo, slabše gledajo nate, zato želijo uživati na plaži brez UV-žarkov.
Pred kratkim sem prispel na Kitajsko in začel trenirati s svojim novim klubom v CBA. Na letališču mi je vodja ekipe podaril ogromen šopek. Mislil sem, da gre za šalo, ker mi še nikoli ni drug moški izročil rož, vendar je v njihovi kulturi to očitno standardna praksa dobrodošlice in ni nujno, da ima kakršen koli romantičen pomen (vsaj upam, da ne). Na Kitajskem sem bil začuden nad še enim dogodkom. Ko sem se sprehajal po nakupovalnem centru, sem opazil velik boksarski ring, v njem pa so bili otroci, ki so se v popolni opremi borili po pravilih MMA-ja. Najprej sem bil začuden in mislil, da je to neka animacija otrok, med nakupovanjem njihovih staršev, na koncu pa sem odkril, da so imeli turnir MMA. Tega ne vidiš v zahodnem svetu, še posebej ne v nakupovalnem centru pred Starbucksom.
Kot svoje košarkarske vplive ste navedli nekaj balkanskih in nekaj iz lige NBA. Slobodan “Piksi” Subotić je nekdo, ki ga slovenski navijači zelo dobro poznajo. Kje so se vajine poti križale?
Piksija sem spoznal, ko sem bil glavni trener v Libanonu. To je bila tudi moja prva mednarodna trenerska izkušnja po delu v G-league in v Mehiki. On je tam treniral velik klub in si je kljub temu zame vzel čas, da sem se dobro počutil v novi državi. Bil je odličen igralec, prav tako pa igralci obožujejo njegov trenerski stil. Njegove zgodbe iz časa, ko je bil v Grčiji, so legendarne. Resnično mi je pomagal kot mlademu trenerju na začetku kariere in za to mu bom vedno hvaležen.
Ali je še kateri izmed trenerjev imel vpliv na vašo pot kot trener in če, kako?
Moj največji mentor v profesionalni košarki je Jim Kelly. Je dolgoletni skavt NBA za Dallas Mavericks. Preden se je pridružil Dallasu, je bil eden od glavnih odločevalcev pri Toronto Raptors pod vodstvom Isiaha Thomasa. Jim je tudi nekdanji trener z večdesetletnimi izkušnjami pri vodenju profesionalnih klubov v tujini. Njegovo znanje o igri je neprimerljivo in verjetno pozna vse ljudi v svetu košarke. Moja prva trenerska služba je bila v lokalni polprofesionalni ekipi San Diego Surf. Jim je živel v bližini in je prišel na prvo tekmo sezone. Takoj sva se začela pogovarjati o košarki in skoraj sem zamudil oblikovanje prve peterke za tekmo. Od takrat se je najino prijateljstvo vsako leto povečevalo. Pogovarjava se enkrat na teden in si izmenjujemo mnenja o ekipah in igralcih. Vsakič, ko se pogovarjam z Jimom, se naučim nekaj novega. Počutim se tudi počaščenega, da taka legenda želi slišati tudi moje mnenje. Ko sva oba doma, se dobiva na kosilu in si pripovedujeva zgodbe iz pretekle sezone. Bil mi je v veliko pomoč pri moji karieri in me je resnično navdihnil, da se še naprej trudim. Jim je resnično eden najboljših fantov v košarki!
V prejšnji sezoni sem imel priložnost delati z Milanom Miničem v Romuniji. Verjetno je košarkarski trener, ki ima največ znanja od vseh trenerjev s katerimi sem kdajkoli delal. Res je zabavno biti z njim vsak dan. Njegova kariera traja že desetletja, od službe pomočnika trenerja pri legendah, kot sta Željko Obradović in Dušan Ivković, do vodenja ekip, kot sta CSKA in Aris, kot glavni trener. Na treningih sem ga veliko spraševal in se učil od njega o posameznih tehnikah razvoja igralcev, njihovih osnovah in o tem, kaj lahko odloča o zmagah in porazih. Z njim sem delal le nekaj kratkih mesecev, a moje znanje se je zelo razširilo.
Če se vrnem v ligo NBA, sem prebral, da ste tesno sodelovali z J. B. Bickerstaffom in Nickom Van Exelom. Kakšne so bile te izkušnje in kaj ste se od njiju naučili?
Vau, dva odlična fanta, ki sta mi pomagala pri moji karieri. Pri ekipi Texas Legends (ekipa Dallas Mavericks G League) sem bil v Quickovem štabu. Zna biti strog, a ko enkrat pridobiš njegovo zaupanje, je tvoj trud povrnjen. Tekom sezone mi je nalagal vedno več odgovornosti, sredi sezone pa me je tudi povišal. To mi je veliko pomenilo, še posebej, ko nekdo kot Nick Van Exel ceni moje delo. V tem trenerskem štabu sem bil zadolžen tudi za video, saj sem bil najmlajši trener, vsi drugi pa so bili nekdanji igralci lige NBA. Od Nicka sem se veliko naučil o pripravi skavtskih poročil za ekipo in individualnem snemanju igralcev. Njegove izkušnje, ki jih je pridobil kot igralec v ligi NBA in delil z mano, so bile neprecenljive.
JB pa je glavni trener v ligi NBA, vendar tega ne bi nikoli vedeli. Je čisto običajen človek brez kakršnegakoli ega. Je človek brez filtra, kar vidiš, to dobiš. Brez težav bi vsakič z njim govoril več ur o košarki. Je odličen vodja, ton glasu, ki ga uporablja na treningih pa je eden najboljših, kar sem jih imel priložnost slišati. Njegovega očeta Bernieja (še enega odličnega trenerja) sem spoznal, ko sem bil v G ligi, on me je tudi priporočil JB-jevemu osebju. Tisto poletje ocenjujem kot odlično izkušnjo, tako na poklicnem kot osebnem področju.
Vem tudi, da bo JB v Detroitu opravil odlično delo in hitro spremenil franšizo Pistons.
Omenili ste tudi, da ste prijatelj Ognjena Stojakovića in da sta njegov razvoj igralcev in skavtiranje najboljša kar ste jih videli. Kako vam je pomagal pri razvoju v vaši trenerski poti ali pri skavtiranju igralcev?
Ogi je v prvi vrsti odličen človek. Spoznal sem ga že pred leti, vendar sem ga zares dobro spoznal, ko sem leta 2022 delal za Cleveland Cavaliers. Mislim, da bi lahko v petih minutah bolje skavtiral nasprotnika, kot bi ga jaz, če bi mi dal na voljo 3 ure! Njegovo znanje o razvoju igralcev je najboljše kar sem jih videl. Ogi mi je velikokrat odprl nova košarkarska obzorja. Vesel sem, da se vsakič, ko govorim z njim naučim nekaj novega.
V zadnjih letih so v ligi NBA zelo uspešni mednarodni igralci. Zadnji MVP, ki je prišel iz ZDA je bil James Harden v sezoni 2017-18. Zakaj menite, da imajo mednarodni igralci v zadnjih nekaj letih prednost pred ameriškimi? Ali je to povezano s trenerjem in razvojem v prvih letih ali pa smo le priča nadarjenim košarkarjev iz tujine?
Liga NBA je postala globalna igra, to je bilo tudi načrtovano. Če še kdo dvomi, si oglejte vprašanja medijev med finalom lige NBA. Igra NBA in evropska igra se zlivata v eno. Ameriške trenerje cenijo predvsem po njihovem odličnem razvoju igralcev, Evropejci pa so znani po taktikah in strategijah. Ko sem prejšnjo sezono prišel v Romunijo, me je Milan Minic zadolžil za individualni razvoj igralcev na vseh ravneh programa. To je odraz tega, da Evropejci vidijo Ameriške trenerje kot najboljše za invidiualni razvoj igralcev.
Katere znane igralce ste trenirali v svoji karieri?
Treniral sem sedanja igralca lige NBA Ochaija Agbaja in Isaiaha Mobleyja v poletni ligi NBA ter Nata Reuversa, ki je pred kratkim igral na Hrvaškem. V Las Vegasu so bili z nami pravzaprav vsi Cavsi, tako da sem delal tudi z Dariusom Garlandom, Jarrettom Allenom, Isaacom Okorom in Carisom LeVertom. Caris se je takrav ravno vrnil s počitnic na Hrvaškem in je želel govoriti le o tem!
V NBA G ligi smo imeli tudi fante, kot sta Josh Childress in Chris Douglas-Roberts. Prav tako sem v okviru svojih nalog sodeloval z nekaj igralci Mavericksov (Justin Anderson, Jeremy Evans in Salah Mejri).
Na Kitajskem so bili pred nekaj leti med našimi tujci tudi Chasson Randle, Julian Wright in moj rojak Marko Todorović, ki zdaj igra v Španiji. Zaradi vseh teh fantov sem postal boljši trener, bodisi z opazovanjem njihovega dela, bodisi s pogovori o tem, zakaj so tako dobri igralci. To znanje uporabljam vsak dan pri drugih igralcih na vseh ravneh. Vesel sem, da se to odrazi tudi na igrišču.
Kakšne so glavne razlike v razvoju igralcev med ZDA, Evropo in drugimi deli sveta? Kakšen je vaš pristop k razvoju igralcev in kaj bi priporočili mladim trenerjem, ki šele začenjajo z delom?
Za delo s profesionalnim igralcem moraš vedeti, kje je bil in kam želi iti. Da, vsi želijo pomagati ekipi do zmage, vendar imajo ti fantje tudi karierne cilje. Če se z njimi lahko pogovarjam o teh stvareh, je moje trenersko delo običajno uspešno. S tem jim tudi pokažeš, da ti ni vseeno.
Prav tako moraš vedeti, kaj vsakega fanta motivira in na katere “gumbe moraš pritisniti”. Nujno je tudi, da prilagodiš svoj slog komuniciranja na vsakega igralca. Nekateri fantje si želijo pogovor iz oči v oči, nekateri imajo raje kratka tekstovna sporočila po treningu. Vedeti morate, kaj uporabiti za posameznega igralca.
Kaj bi rekli, da je pomembnejše, ko gre za treniranje? Je to taktično in košarkarsko znanje ali tako imenovane “mehke veščine” in oblikovanje ekipe?
Vse je pomembno. Menim, da morate kot glavni trener poskrbeti, da bo vaš dnevni načrt vadbe vključeval vidike krepitve moštvenega duha s pridihom tekmovalnosti. V nadaljevanju sezone bodo tekme same po sebi utrdile ekipo, zato se lahko bolj osredotočate na taktiko in strategijo. Trenersko osebje ima pri tem veliko vlogo. Kot “dober policist” imajo pogosto boljši občutek za vzdušje v ekipi in lahko glavnemu trenerju občasno sporočijo, če ima ekipa težave.
Ali pozorno spremljate Ligo ABA in morda tudi slovensko prvenstvo? Če je tako, kaj menite o tem? Je to dobro okolje za razvoj igralcev? Ali klubi delajo dobro opravljajo svoje delo (morda kakšen drug klub, razen Mega)? In kje vidite prostor za za izboljšave?
V prejšnji sezoni sem bil na počitnicah v Beogradu in Črni gori, kjer sem si v živo ogledal nekaj klubov (Partizan, Zvezda, Budućnost, Bologna, Gran Canaria). Presenečen sem bil nad tem, koliko je bilo blokov z žogo in napadov s switchem, kar je v košarki NBA nekaj običajnega. Sicer pa sta počasnejši tempo in bolj trda igra poskrbela za veliko bolj razburljive četrte četrtine, ki so jih evropski navijači navajeni.
Vaš naslednji cilj bo tisti, ki ga dobro poznate Kitajska/CBA. Kakšna je bila vaša prva izkušnja na Kitajskem in kakšni so bili kulturni šoki, ki ste jih doživeli, ko ste tam prvič trenirali? Kaj boste zdaj naredili drugače v primerjavi s svojim prvim “obiskom” lige CBA, ker ste to okolje že izkusili?
Zelo sem vesel, da se vračam v CBA na Kitajskem. Tuji igralci so tam zelo kvalitetni, pogosto gre za bivše igralce iz lige NBA. Vsi kitajski igralci igrajo trdo in so učljivi. V ligi zelo dobro ravnajo s tujimi trenerji, tako na igrišču kot zunaj njega. To mi je všeč. Mislim, da bom imel tokrat večjo vlogo, kar pomeni, da bom moral biti bolj učinkovit. Pri tem ne gre le za časovno učinkovitost, temveč predvsem za komunikacijsko. Veliko kitajskih igralcev ne govori angleško, kar pomeni, da mora biti pri komunikaciji z mano prevajalec. Tu velja pravilo “manj je več” – preveč informacij se bo izgubilo pri prevajanju, zlasti na tekmah. Naša ekipa bo uporabljala program Hudl Sportscode, zato bo dobro delati z istim programom kot klubi NBA in Evrolige.
Zaključek
Tako kot vedno, bi se najprej rad zahvalil Martinu, da si je vzel nekaj časa za nas, kljub temu, da trenira na Kitajskem. Intervju nam ponovno razkrije, da je košarka globalna igra, ki pa ni povsod enaka. Prav tako ni enak pristop do razvoja igralcev. Martinu želim vse dobro na njegovi nadaljnji košarkarski poti, morda pa se nekoč v prihodnosti srečamo v Evroligi, ABA ligi ali v Eurocupu. Hvala in srečno!
